Dostopnost
Search
Close this search box.

Kronologija

Kronologijo je sestavila in jo dopolnjuje Mojca Kranjc.

Cesar Franc Jožef ne potrdi več Ivana Hribarja za župana Ljubljane, tako da Dramatično društvo izgubi svojega najpomembnejšega zaveznika.

4. 10. Premiera »drame v štirih dejanjih« Tajfun sodobnega dramatika Menyhérta Lengyela, sploh prvo delo madžarskega avtorja na odru Deželnega gledališča, r. Hinko Nučič. Tedanja evropska gledališka uspešnica ima tudi v Ljubljani nadpovprečen uspeh (kljub trem uram in pol trajanja 3 predstave pred polno dvorano), saj z eksotičnostjo (japonska kolonija v srcu Pariza) vznemiri publiko, ustvarjalce in javno mnenje.

Zvonarjeva po sodnem procesu, v katerem toži Frana Govekarja in tiste, ki so ga postavili za intendanta, češ da ji dodeljuje vloge »najslabše kvalitete« in je sploh nesposoben (sodnik njeno tožbo sicer zavrne, a se Govekarju – njegov odvetnik je Ivan Tavčar – ne posreči ponižati igralkinega umetniškega slovesa), odide iz Ljubljane (v Osijek, potem v Zagreb); iz Trsta se v ansambel vrne Avgusta Danilova.

4. 10. Slavnostno odprtje Kaiser Franz Joseph-Jubiläumstheatra Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa (zdaj Drama), vanj se iz Deželnega gledališča preseli nemški ansambel. Spored: za uvod zaigrajo Beethovnovo uverturo za orkester Posvetitev hiše, nato igralka Margarete von der Hardt recitira slavnostno pesem viteza Juliusa Ohm-Januschowskega, za njo nastopi zbor Filharmonične družbe, ki s pevci ljubljanskega Nemškega telovadnega društva in ob spremljavi orkestra uprizori Apoteozo iz Wagnerjeve opere Mojstri pevci nürnberški, Wagnerjevi Cesarski koračnici pa sledi uprizoritev patriotske »pravljične igre v treh dejanjih« barona Alfreda von Bergerja Habsburg.

Izide prva verzija drzno zasnovane erotične »drame v treh dejanjih« Lojza Kraigherja Školjka, ki jo je avtor dokončal že spomladi 1908 in je Slovenska matica ni hotela natisniti, češ da je »grozna svinjarija«, primer dramskega besedila, ki po zaslugi aktualne tematike ob objavi vzbudi veliko polemičnega zanimanja, zaradi »kočljivosti« ni takoj uprizorjeno, ko pa naposled spregovori z odra (krst v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču 1917, prvič v slovenščini 8. 5. 1920 v mariborski Drami, r. Hinko Nučič, v ljubljanski Drami prvič 19. 1. 1921, r. Osip Šest), njegove teme – ženska spolna emancipacija, generacijske razlike, svobodna ljubezen in ločitev itn. – ne učinkujejo tako, kot je bilo prvotno zamišljeno.

Ob močni zaslombi deželnih oblasti ustanovljen katoliški Ljudski oder v Ljubljani, ki jeseni začne redne predstave in lastno dramsko šolo na svojem odru v Ljudskem domu na Streliški ulici (dolgo je bila tam znamenita ljudska kuhinja, zdaj je Waldorfska šola); vodstvo se poveže z jedrom domačih ustvarjalcev okrog Deželnega gledališča, resno zastavi, a mora odnehati že po prvi sezoni.

27. 1. Premiera krstne uprizoritve »drame v treh dejanjih« Ivana Cankarja Lepa Vida, r. Anton Verovšek, igre, ki jo je avtor napisal 1911 in je takrat tudi izšla v knjižni obliki (čeprav z letnico 1912); z ravnateljeve strani tokrat pride ne le pobuda za uprizoritev, temveč tudi prošnja za avtorjevo sodelovanje med pripravami, Cankar ji ugodi.

7. 2. Deželni zbor sprejme sklep: »Deželnemu odboru se naroča, naj si pri oddajanju deželnega gledališča pridrži primeren vpliv na repertoir in nastavljanje gledališkega ravnatelja.« Svoj zahtevo utemelji »z razmerami, ki so bile prejšnje leto v gledališču«, ne da bi jih obrazložil. Marca je Fran Govekar kot ravnatelj razrešen, posle do konca sezone opravlja tedanji neuradni dramaturg Etbin Kristan. Dokumenti pričajo, da mora Govekar oditi ne zaradi svojih pogledov na naloge slovenskega gledališča in zaradi temu primerne nizke umetniške ravni, temveč iz političnih razlogov (Govekar sam v pismu Hribarju: »žrtvovali so mene ter se ponižno sklonili pod klerikalno peto«), saj klerikalne gospodarje v deželnem odboru bržkone vznemirja svobodna beseda, ki se kljub cenzuri kdaj zasliši z odra; kaplja čez rob je bila menda uprizoritev »komedije v treh dejanjih« Rudolfa Straussa Zlata skleda, r. Hinko Nučič, p. 15. 10. 1911, politična satira z zelo konkretnim ozadjem in prizoriščem v prestolnici monarhije.

18. 2. Premiera »narodnega igrokaza s petjem v štirih dejanjih« Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec, po dveh desetletjih prve uprizoritve s samimi slovenskimi igralci in s slovenskim režiserjem Antonom Verovškom.

2. 3. Premiera krstne uprizoritve »drame v treh dejanjih« Antona Funtka Tekma, r. Hinko Nučič, igre, ki pomeni v razvoju slovenske dramatike sicer zadnjo, a hkrati najkvalitetnejšo stopnjo realistično-naturalističnega tipa.

Poleti Na občnem zboru Dramatičnega društva po prepričljivi argumentaciji odbornika in zdaj že župana Ivana Tavčarja uvidijo, da se bo treba ukloniti zahtevam deželnega odbora, ki hoče imeti poleg odločilne besede pri imenovanju ravnatelja tudi nadzor nad repertoarjem, zato mestna občina ne imenuje novega ravnatelja in odbor po običaju iz prejšnjih let zaupa vodenje gledališča t. i. intendanci, ki jo izvoli iz svojih vrst: za intendanta je določen klasični filolog, kritik in gimnazijski profesor Fran Kobal, ob njem naj skrbi za operni program na dunajskem konservatoriju izšolani dirigent, vodja Glasbene matice Matej Hubad, za dramskega pa pravkar imenovani arhivar Dramatičnega društva, pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik Oton Župančič, ki tako postane prvi slovenski dramaturg.

3. 10. Premiera prvega slovenskega baleta, »pantomime v enem dejanju« v slogu commedie dell’arte Josipa Ipavca Možiček, r. Rudolf Fejfar.

16. 10. Oton Župančič ima v Mestnem domu predavanje Slovenski jezik in gledališče, v katerem utemelji, zakaj je treba odpraviti elkanje in se zavzame za dvoustnični u, saj ga govori velika večina Slovencev in je znanstveno utemeljen, blagoglasen in lep, elkanje pa označi za nenaravno jarogosposko spakovanje; predavanje še isto leto objavi v socialističnem dnevniku Zarja; zaželena odprava elkanja naleti na odpor meščanskega občinstva, vprašanje močno odmeva v javnosti in je rešeno šele po prvi svetovni vojni. Župančič se umakne, intendanca odloči, naj se odrski govor vrne k elkanju.

19. 10. Prvi dokumentirani nastop Mire Danilove, ki je pozneje ena najodličnejših igralk ljubljanskega ansambla in med prvimi pedagogi na novi igralski akademiji, na odru Deželnega gledališča. 1918 jo Hinko Nučič redno angažira v Drami in Danilova ostane zvesta temu gledališču vso kariero.

1. 2. Oton Župančič nastopi službo mestnega arhivarja in maja odide na trimesečno strokovno prakso v Prago.

16. 2. Prvi nastop Osipa (takrat še Josipa) Šesta, na dunajski Ottovi igralski šoli izšolanega igralca in pozneje znamenitega – ob prvem, Milanu Skrbinšku – modernega režiserja, velikega občudovalca Maxa Reinhardta, še posebej zavzetega za uprizarjanje Shakespearovih del (v 24 letih 19 postavitev, od tega Hamlet, Kar hočete, Othello in Sen kresne noči po dvakrat, Komedija zmešnjav trikrat), na odru Deželnega gledališča; med vojno štiri leta v ruskem ujetništvu, tam se seznani z umetnostjo Stanislavskega.

25. 3. Premiera Kralja na Betajnovi Ivana Cankarja; da igra že po devetih letih doživi novo postavitev, je, vsaj kar se tega avtorja tiče, precedens. Anton Verovšek sicer igra »le« Župnika, tako kot v krstni uprizoritvi, a tokrat režira, z vlogo Maksa se izpolni želja Milanu Skrbinšku, Kantorja pa prevzame gost Ignacij Borštnik, ki ob tej priložnosti slavi tudi 30-letnico umetniškega dela in ki mu pripišejo največ zaslug za uspelo uprizoritev.

18. 4. Prva filmska projekcija v Deželnem gledališču, v katerem intendanca ob koncu sezone ustanovi Kino Metropol, da bi s kinopredstavami rešila finančne težave gledališča, zadnja 24. 5., ko deželni odbor, ki je kot lastnik stavbe sicer dal potrebno dovoljenje in celo dozidal kabino za operaterja, ustavi delovanje novega podjetja, češ da so nekateri filmi s stališča nravnosti vredni graje.

Julija Ljubljanski občinski svet ustanovi občinsko gledališko komisijo (predsednik Etbin Kristan), ki naj v prizadevanju za ohranitev slovenskega gledališča uskladi odnose med mestom, deželo in Dramatičnim društvom. Jeseni postane jasno, da pozitivnega izida ne bo, saj deželni odbor, kljub odobreni mestni subvenciji, zavrača dajanje sleherne denarne podpore in sodelovanje v intendanci, češ da že stavbo oddaja v brezplačen najem, hkrati pa si lasti »pravico po svoji previdnosti predstave suspendirati ali popolnoma ustaviti«.

Jeseni Intendant zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča, pisatelj dr. Vladimir Tresčec ponudi pomoč: redna gostovanja svojega, zlasti opernega in operetnega ansambla v izpraznjenem Deželnem gledališču. Ponudbo sprejmejo tako na deželni (glavar, odvetnik in politik dr. Ivan Šušteršič: »Ljubljana bo imela to sezono v istini prvovrstne predstave«) kot na mestni ravni (župan računa s prihrankom pri mestni subvenciji) in privolijo tudi v pogoje:

  • da je intendantov namestnik pri opernih in operetnih gostovanjih Fran Govekar,
  • da inkasu, ki v celoti ostane Zagrebčanom, mestna občina primakne še dotacijo,
  • da prevzame skrb za dramske predstave z ljubljanskimi igralci Ignacij Borštnik, ki ga bo Hrvaško narodno gledališče »posodilo« za eno sezono,

Ignacij Borštnik res pride, a že kmalu ugotovi, da z zdesetkanim igralskim ansamblom (velik del se je razšel že po koncu prejšnje sezone), s skromnimi sredstvi in s publiko, ki rajši hodi na predstave zagrebških gostov, ne bo mogel doseči, kar bi rad; porazen je celo obisk na predstavah lahkotnejšega žanra – z izjemo Govekarjevih narodnih iger in Borštnikove poslovilne predstave. Zato se po koncu sezone vrne v Zagreb.
Dogajanje v agonijski sezoni 1913/14 si Miha Nemec in Nejc Valenti stoletje pozneje vzameta za temo svoje »človeške komedije« Hotel Modra opica; Nemec jo v Mali Drami tudi režira, p. 10. 10.2014, Borštnika pa osupljivo prepričljivo upodobi Gregor Baković.

 

4. 4. Predsednik gledališke komisije Etbin Kristan skliče predstavnike Dramatičnega društva, mestne občine in deželnega odbora na posvet o nadaljnji usodi gledališča, na t. i. »enketo«; deželni odbor ne pošlje nikogar, tako da je vsakršno govorjenje o prihodnosti gledališča brezpredmetno; se pa na posvetu izkaže, da je mestna občina v sezoni 1913/14 porabila dvakratnik vsote, ki jo je sicer namenjala gledališču, zato naslednje sezone ne more financirati brez podpore deželnega odbora, ta pa je dal že s svojo odsotnostjo jasno vedeti, da ne bo pogrešal trdnjave liberalizma v srcu svoje katoliške dežele. To praktično pomeni konec slovenskega gledališča: zadnje dni aprila zagrebško Hrvaško narodno gledališče še zadnjič gostuje z operno predstavo, potem se vrata Deželnega gledališča zaprejo. Dramatično društvo se ne razpusti in čeprav formalno obstaja do 1948, ni več odločajoči dejavnik v slovenskem gledališkem življenju.

Maja V Deželnem gledališču začne delovati Kino Central; sprva je lastnica Slovenska krščanska socialna zveza, pozneje pa si vodja kinematografa, novinar in politik Ivan Štefe zanj izposluje lastno koncesijo. Kino deluje do konca vojne jeseni 1918.

Po razglasitvi mobilizacije mora v cesarsko vojsko še preostanek moškega dela ansambla; v Ljubljani ostane Danilo, ki pregovori župana Ivana Tavčarja, da mu prepusti dvorano Mestnega doma (zdaj tam Lutkovno gledališče Ljubljana in Šentjakobsko gledališče), in v njem ustanovi Malo gledališče; od februarja do maja uprizori 12 iger »veselega žanra različnih avtorjev«, potem mora zaradi čedalje manj publike projekt ustaviti.

1. 3. Prvi sestanek pripravljalnega odbora Slovenskega gledališkega konzorcija, ki ga v sodelovanju z bančnim ravnateljem Avgustom Praprotnikom od jeseni snuje Fran Govekar in v katerem so poleg vplivnih bančnikov tudi ugledni kulturni delavci; naloga konzorcija je, da ustanovi sklad 300.000 kron, obresti pa nameni delovanju gledališča; v mesecu dni je zbranih 275.000 kron, sklicana je ustanovna skupščina, ta izbere za predsednika veletrgovca Alojzija Lillega; člani so predstavniki domačega kapitala in politike, ki imajo večino tudi v ravnateljstvu (direktoriju), književniki in umetniki pa prevadujejo v gledališkem svetu; kot član direktorija Govekar prepriča Hinka Nučiča, da zapusti Zagreb in prevzame umetniško vodenje Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani. Nučič poleti začne priprave, z Govekarjevo pomočjo sestavi skromen igralski ansambel in kljub še vedno trajajoči vojni načrtuje začetek sezone. V sezoni je realiziranih 32 premier (če pa štejemo vsak naslov v 3 dvojnih večerih, celo 35), od tega 11 uprizoritev del slovenskih avtorjev, med njimi 2 Cankarjevi (a kljub odsotnosti cenzure ne Hlapci).

29. 9. Prva premiera ponovno odprte hiše v okviru novega organizacijskega ustroja in tik pred razpadom avstroogrske monarhije je uprizoritev »narodnega igrokaza s petjem v štirih dejanjih« Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec, r. Hinko Nučič. Na letakih ime: Narodno gledališče v Ljubljani (doslej Deželno gledališče v Ljubljani, v sezonah od 1910/11 do 1913/14 pa Slovensko deželno gledališče v Ljubljani).

21. 11. Premiera »operete v treh dejanjih« Andréja Messagerja Michujevi hčerki, r. Vladimir Marek, v kateri prvič zapleše poklicni baletni ansambel. Baletne točke vodi Václav Vlček.

11. 12. Umre Ivan Cankar.

1. 1. Zadnja nemška predstava v Jubilejnem gledališču cesarja Franca Jožefa; splošna prepoved nemških gledaliških predstav v Ljubljani, a je lastnik stavbe še zmeraj Theaterverein, zato jo »do konca junija« prepusti Slovenskemu gledališkemu konzorciju, da ta v njej prireja dramske predstave; ni še raziskano, kaj se je v pravnem pogledu zgodilo po izteku roka. Dramski del slovenskega ansambla se sredi januarja preseli v izpraznjeno stavbo, v stavbi nekdanjega Deželnega gledališča pa odtlej delujeta le operni in baletni ansambel. Skupno ime dramskega, opernega in baletnega programa v dveh stavbah (Drama in Opera) je Narodno gledališče v Ljubljani (SNG v Ljubljani).

18. 1. Pred preselitvijo premiera »dramske pesmi v 3 spevih« dramatika hrvaške moderne in v tistih dneh slavljenega kot »genialnega pesnika jugoslovanske ideje« Iva Vojnovića Smrt majke Jugovićev, napisane 1907 in dolga leta prepovedane, r. Hinko Nučič. Posebnost je tudi navedba scenografa med ustvarjalci, v tem obdobju še prava redkost; scenografijo – 14 kulis – pripravi tedaj že uveljavljeni slikar in grafik Matej Sternen.

9. 4. Premiera »baletne pantomime v enem dejanju s predigro« Jaromírja Weinbergerja Ugrabljena Evelina, koreograf Václav Vlček, prve samostojne baletne uprizoritve v Narodnem gledališču – Operi in baletu. Začetek rednega uprizarjanja baletnih del.

Spomladi Direktorij Slovenskega gledališkega konzorcija brez posvetovanja z »upraviteljem Drame« Hinkom Nučičem angažira kot svojega predstavnika v Drami nekdanjega častnika in pesnika, pozneje akademika Pavla Golio, poimenuje to delovno mesto »dramaturg« in mu zaupa dolžnosti, zlasti pa pravice, ki daleč presegajo delokrog dramaturga v tedanjem in sedanjem pomenu. Ob koncu sezone Nučič odstopi (Konzorcij mu dvakrat zavrne prošnjo za poslovilni nastop v Narodnem gledališču, Nučič ga priredi v dvorani Ljudskega odra na Streliški) in odide v Maribor, z njim pa tudi nekaj igralcev.

Septembra Direktorij Slovenskega gledališkega konzorcija angažira Ignacija Borštnika kot člana igralskega ansambla Drame; Borštnik napiše (in 10. 9. objavi v Slovenskem narodu) podroben načrt učnega programa za triletno igralsko šolo s teoretičnimi in praktičnimi predmeti na novoustanovljenem Ljubljanskem glasbenem konservatoriju in študira vlogo Župnika za prvo ljubljansko uprizoritev Hlapcev Ivana Cankarja; 23. 9. umre, premiera prestavljena (11. 12. 1919, r. Osip Šest).

31. 12. Ljubljanski pododbor Udruženja gledaliških igralcev Srbov, Hrvatov in Slovencev pod Danilovim vodstvom in na pobudo tajnika, igralca, pozneje tudi režiserja in pisatelja Radeta Pregarca, skliče sestanek članstva in na njem med drugim zahteva, da se Narodno gledališče podržavi in da se Konzorciju nemudoma odvzame neomejena oblast, da ne bodo »v svobodni republiki umetnikov gospodarili denarno zmožni ljudje«.

Zapri