Dragi naši gledalke in gledalci, dragi naši ustvarjalke in ustvarjalci, ko sem lani brala uvodnik ravnateljice, si nisem predstavljala, da bom sama pisala naslednjega. Pravzaprav še vedno ne morem verjeti svoji usodi, da lahko prav jaz skrbim za tako pomembno institucijo, kot je SNG Drama Ljubljana, in nekaj prispevam k njeni zgodovini. Neizmerno sem ponosna in hvaležna, da bomo neko obdobje preživeli skupaj. In to obdobje bo vse prej kot navadno.

Najprej: še vedno smo na Litostrojski 56, v zanimivih, a začasnih prostorih. Oboje je treba poudariti – prostori so res zanimivi in mi smo brez doma. Konflikt med industrijskim prostorom v grobi okolici in mehkobo repertoarnega gledališča je precej … kaj naj rečem, dramatičen. Žametne zavese, naši avtentični stoli, montažne lesene tribune, stopnišča in portal ob betonskih stebrih in kovinskih konstrukcijah. Nekaj inspirativnega in nekaj frustrirajočega je v tej naši »izmeščenosti«. In nekaj razburljivega in obenem zelo napornega je v tem, da moramo tako ustvarjalci kot občinstvo tavati in se prebijati do gledališča skozi industrijsko cono. Tako zanimivo je, da je začasna prenova tovarne v gledališče prepoznana kot eden najboljših evropskih arhitekturnih projektov in je v najožjem izboru za nagrado Emerging Mies van der Rohe.

Ker smo ustvarjalci, smo že naselili vse kote te nenavadne stavbe. Predstave so se že razlezle v foajeja, druge prireditve v Drama Kavarno, vadimo v vadbenih prostorih, pa tudi v pisarnah in foajejih. Publika občasno hodi na oglede po zaodrju, študenti akademije se nam motajo pod nogami in jih je na naše navdušenje povsod vse več. Za bivanje ni ravno idealno – imamo skoraj 2000 m² manj kot prej, borimo se med sabo za prostor in si hodimo po prstih, kablih, rekvizitih, kostumih –, vendar je kreativno in mi se ne damo. Ker nismo več v mestu, se pred predstavo in po njej zadržujemo tako ustvarjalci kot občinstvo v Drama Kavarni. Ta izmeščenost iz središča mesta in dogajanja nas je celo prisilila, da spremenimo način druženja. Naravo tega prostora in trenutne situacije smo izkoristili, kot najboljše znamo ustvarjalci – za ustvarjanje.

To, kar nas zares spravlja v stisko, je negotovost. V tem tranzicijskem procesu smo res že dolgo. Pa ne vemo, kako dolgo še bomo. Že trideset let se vsi strinjamo, da je staro gledališče staro. Že deset let je, odkar smo se dogovorili, kateri arhitekturni projekt prenove bomo podprli in kakšno bo to naše sodobno gledališče. V desetih letih se je marsikaj spremenilo. Sodobnost je že manj sodobna, kot je bila takrat. Že drugo sezono smo na začasni lokaciji. Čas res hitro teče. In stara stavba brez nas res hitro propada. Za trenutek je šlo vse po načrtih: preselili smo se, občinstvo nam je sledilo, stroji so zabrneli, padlo je drevo, ven so lezli Rimljani – vse je bilo pod nadzorom, dokler ni bilo več. Veliko čustev je v nečem, kot naj bi bila racionalna odločitev: političnih, mednacionalnih interesov, javnega mnenja, mnenj strokovne javnosti, sosedskih, mestnih, osebnih. Na drugi strani pa smo mi, ki nam Drama ni samo služba, temveč – naj zveni še tako patetično – dom.

Ampak negotovost bo verjetno beseda tega leta. Naš mali negotovi svet znotraj velikega sveta, ki je v negotovosti. In ravno o tej večji negotovosti bi se radi to sezono pogovarjali. Drama v eksilu. In o njenem kontrapunktu – varnosti, predvidljivosti, redu. O poskusu, da ohranimo privid varnosti. Nadzor nad življenjem. Nad usodo. O poskusu človeka, da ohrani občutek, da je glavni na planetu. Da lahko naredi vse, če se le odloči. In da vse napake lahko popravi. Da nas nič ne more ustaviti. Mi smo najbolj prilagodljiva in najinteligentnejša bitja. Mogočni smo. Ampak smo vendarle še vedno pogrešljivi in umrljivi. In strah nas je.

Umberto Eco je rekel, da delamo sezname, ker se bojimo umreti. Tukaj je moj varnostni seznam za to sezono – za še eno leto življenja po korakih:

September. Iranska konferenca ruskega disidenta Ivana Viripajeva, v režiji Nine Rajić Kranjac, bo postavila pod vprašaj našo pravico, da svet urejamo po svoji podobi. In Nam se to ne more zgodit, odrska priredba razvpitega romana Bettine Wilpert, v režiji Eve Nine Lampič, bo preizprašala objektivnost našega spomina in način, kako si zapomnimo dejstva, da si razložimo situacije in lažje preživimo življenje.

Oktober. Sto nas je švedskega avtorja Jonasa Hassena Khemirija, v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, v režiji Petra Petkovška, zaide v žensko dojemanje sebe – ali se danes sploh lahko opredelimo kot samo eno, koliko oseb je v nas? In Ivana pred morjem, po romanu Veronike Simoniti, nagrajenem s kresnikom, v koprodukciji z AGRFT, v režiji Lucije Trobec, se ukvarja z družinsko dediščino in z vprašanjem, ali se svet res začne pri nas in ali lahko živimo brez prtljage družinske zgodovine.

November. Letoviška trilogija Carla Goldonija, v režiji Diega de Bree, podvrže posmehu našo potrebo, da tiščimo glavo v pesek in iščemo vedno nove načine za hipne užitke. Kaže, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo.

Januar. changes Maje Zade, v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj, v režiji Jana Krmelja, se loti vprašanja, koliko dela si naredimo s kompliciranjem medsebojnih odnosov. In Moj svet izginja počasi Olge Dimitrijević, v režiji Bojane Lazić, se loteva možnosti revolucije in vprašanja, ali je rezervirana samo za mladost. Ali imajo starejši tudi pravico do prihodnosti ali samo še do spominov?

Februar. SVN, novo dramsko delo Milana Ramšaka Markovića, inspirirano z romunskim filmom MRI, v režiji Sebastijana Horvata, nas popelje v izmišljene Slavinje na Dolenjskem in nam dovoli voajerski ogled »sanjske« harmonične slovenske vasi. In Stoli Eugèna Ionesca, v soavtorstvu režiserja Luke Marcena ter igralcev Bojana Emeršiča in Gregorja Bakovića, se vrnejo k odnosu Vladimirja in Estragona, ki sta pred 25 leti v kultni uprizoritvi Dušana Jovanovića čakala Godota, ter pokaže, kaj je od njiju ostalo na koncu.

April. Sizif, prekarni kabaret, po besedilih Maše Pelko in v režiji Juša Zidarja, dá prostor mladim na poti v srednjo generacijo – tistim, za katere v svetu, ki se stara, nikjer ni družbenega vstopa. In Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova, v režiji Nine Šorak, je zgodba o ladji, ki se potaplja, medtem ko orkester igra.

Maj. Vam še ne bom razkrila, ker pride v naslednjo sezono in v naslednjo repertoarno knjižico.

Pridite. Glejte predstave, naše in gostujoče. Poslušajte pogovore in koncerte. Družite se z nami in ob nas. Poskušali vas bomo presenetiti, kjerkoli že smo.

Vaša Drama.

Ivana Djilas
ravnateljica SNG Drama Ljubljana