Dostopnost
Search
Close this search box.

Kronologija

Kronologijo je sestavila in jo dopolnjuje Mojca Kranjc.

5. 1. Premiera prve slovenske uprizoritve Hamleta Williama Shakespeara, r. Rudolf Inemann, ki Hamleta tudi igra.

13. 2. Jubilejna, tisoča predstava Dramatičnega društva: Županova Micka Antona Tomaža Linharta, r. Rudolf Inemann; sprva načrtovan Tugomer Josipa Jurčiča in Frana Levstika, a izvedbo načrta prepreči cenzura.

17. 2. Gledališki večer v Narodnem domu, del programa tudi prva slovenska gledališka razstava: rekvizitov, kostumov, »prav realistično aranžirane igralske garderobne sobice«, fotografij, slik, razglednic in tehničnega odrskega gradiva. Največ zaslug zanjo imajo Danilo, Avgusta Danilova in Rudolf Deyl. Fotografsko gradivo je večinoma izgubljeno.

16. 3. Premiera prve uprizoritve katerega dramskih del Ivana Cankarja, »drame v treh dejanjih« Jakob Ruda, r. Rudolf Inemann. V naslovni vlogi kot gost Ignacij Borštnik, ki decembra istega leta režira in igra naslovno vlogo tudi v uprizoritvi v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu.

23. 9. Prvi nastop Verovškovega učenca Hinka Nučiča, enega najpomembnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev, ki so začeli v tem obdobju, poznejšega igralca prvih vlog, vzgojitelja, prevajalca in režiserja, na odru Deželnega gledališča: kot eden dveh »ponosnih belcev« statira v Sappho, prvi slovenski uprizoritvi dela Franza Grillparzerja, r. Anton Verovšek. Angažiran še isto leto.

8. 3. Premiera »sanj v dveh dejanjih« Hanice pot v nebesa, prve slovenske uprizoritve dela Gerharta Hauptmanna, r. Anton Verovšek.

Pri založniku Lavoslavu Schwentnerju izide, tako kot v naslednjih letih številna dela Ivana Cankarja in drugih pomembnih slovenskih avtorjev, Cankarjeva »komedija v štirih dejanjih« Za narodov blagor, ki jo avtor 1900 še v rokopisu pošlje gledališkemu vodstvu Dramatičnega društva. Cankar si zasedbo glavnih vlog predstavlja zelo konkretno, npr. za vlogo Aleksija Gornika igralca Antona Verovška. Premiera je napovedana za 29. 1. 1901, a do nje ne pride, pač pa v tem času začnejo vaditi »narodno igro s petjem v petih dejanjih« Deseti brat, ki jo po romanu Josipa Jurčiča napiše Fran Govekar; p. 27. 2. 1901 (uprizoritev ostane na sporedu še nadaljnje 4 sezone in ima skupaj 14 ponovitev). Krstno je – na pobudo pisateljice Zofke Kveder, ki takrat živi na Češkem – komedija Za narodov blagor kot Pro blaho narodá uprizorjena v Pragi 28. 2. 1905, v Pištěkovem ljudskem gledališču v Kraljevih vinogradih, v Ljubljani pa prvič šele čez pet let, 13. 12. 1906, po odhodu Frana Govekarja.

11. 3. Premiera »narodnega igrokaza s petjem v štirih dejanjih« Divji lovec, dramskega prvenca Frana Saleškega Finžgarja, igre z izvirno snovjo iz vaškega življenja, nastale iz odpora do Govekarjevih narodnih iger; postala je zelo priljubljena in doživela osupljivo veliko postavitev (16).

Izide »drama v treh dejanjih« Kralj na Betajnovi, ki jo Ivan Cankar takoj ponudi tudi gledališkemu vodstvu Dramatičnega društva. Premiera šele čez dve leti.

V sezoni 1902/3 se število predstav prvič povzpne na sto; Nemci imajo še zmeraj štiri termine na teden, Dramatično društvo tri.

9. 1. Premiera Kralja na Betajnovi Ivana Cankarja, r. František Lier, ki tudi igra Kantorja; uspeh je velik. Zanimivost te krstne uprizoritve je, da razen razmeroma majhne vloge Župnika (Anton Verovšek) in majhne vloge Preiskovalnega sodnika (Hinko Nučič) vse vloge odigrajo češki igralci.

Fran Govekar postane intendant Deželnega gledališča.

Deželni odbor ustavi nakazovanje svojega dela dotacije.

Predsednik Dramatičnega društva psihiater dr. Karel Bleiweis vitez Trsteniški, tajnik odvetnik in politik Fran Novak.

6. 1. Premiera Martina Krpana, »izvirne dramatske pripovedke v petih dejanjih s petjem, godbo in plesom« Frana Govekarja, r. Adolf Dobrovolný; po peti ponovitvi 12. 2. 1906 izide v Slovenskem narodu čez dva dni glosa »Krpanova Luca«, ki opisuje dogajanje po predstavi, ko je množica spremila domov odrsko Krpanovo kobilico, ji ploskala in navdušeno vzklikala, v »šempeterskem predmestju« pa ji celo obesila venec okrog vratu; glosa je neposredni povod za Cankarjev članek »Krpanova kobila«, ta pa sproži – nehoteno – ne prav vljudno polemiko med Franom Govekarjem in Ivanom Cankarjem; polemika formulira že dolgo prisotno nasprotje med t. i. populističnim in zahtevnejšim, bolj umetniško naravnanim konceptom gledališča; sklene se jeseni in 1906 izteče v odstop Frana Govekarja kot intendanta.

14. 3. Premiera »drame v petih dejanjih« Moč teme, prve slovenske uprizoritve dela Leva Nikolajeviča Tolstoja, r. Adolf Dobrovolný. Uprizoritev je pravo gledališko zmagoslavje in dokaz, »da more roditi tudi moderna literatura klasično delo nevenljive krasote in moči«; igra še dolgo živi v številnih postavitvah.

2. 11. Premiera »biblijske drame« Salome, prve slovenske uprizoritve dela Oscarja Wilda; »perverzna drama perverznega pisatelja« zasenči prvi del istega gledališkega večera, ko je na odru Deželnega gledališča prvič uprizorjeno delo srbskega avtorja, »zgodovinski prizor« Branislava Nušića Knez Semberijski; obe r. Adolf Dobrovolný.

8. 3. Krstna uprizoritev »izvirne drame v štirih dejanjih« Etbina Kristana Ljubislava, r. Lev Dragutinović; igra je zgled moderne klasicistične drame, v kateri se ob tragediji ene osebe zapleta tragedija naroda; dogajanje je postavljeno v čas pokristjanjevanja Slovencev, tako kot Prešernov Krst pri Savici, ki mu je Kristan hotel ustvariti miselno nasprotje.

17. 11. Ljubljanska dnevnika, Slovenski narod in Slovenec, objavita, da je Fran Govekar odstopil kot intendant. Nadomesti ga t. i. »francoski intendant«, nekdanji študent prava v Gradcu in moderne filologije v Parizu in na Dunaju, tedaj pa profesor na ljubljanski realki Friderik Juvančič, ki takoj odpre vrata Ivanu Cankarju in slovenskim avtorjem – v 2 sezonah 8 del slovenskih dramatikov, poleg Cankarja še Zofke Kveder, Hinka Nučiča, Antona Medveda, Adolfa Robide in Franca Ksaverja Meška. V repertoar uvrsti tudi prvo Molièrovo delo pri nas in poskuša uvesti v delovanje gledališča moderne prvine: prevajanje dramskih besedil iz izvirnika namesto iz nemških prevodov ali celo priredb, izogibanje ali celo ukinitev prilagajanja tujih besedil in nasilnega ponašenja, več bralnih vaj, alternacije, več discipline na vajah itn.; po 2 sezonah se umakne.

1. 1. Premiera »komedije v enem dejanju« Gizdavki (v poznejših prevodih Smešne precijoze in Smešni preciozi), prve slovenske uprizoritve Molièrovega dela, r. Vilém Taborský; v naslednji sezoni še Namišljeni bolnik, r. Lev Dragutinović,; takoj nato mladi pesnik in pisatelj Vladimir Levstik prevede še Tartuffa, vloge za uprizoritev so že razdeljene, a do nje iz političnih vzrokov ne pride, tako da ta prevod ni bil nikoli igran.

21. 12. Premiera krstne uprizoritve »farse v treh dejanjih« Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki jo je avtor napisal rekordno hitro (v dveh tednih), bržkone spodbujen z uspehom uprizoritve Narodovega blagra in z vednostjo, da je v ljubljanskem gledališču zaželen.

Iz ansambla odide Anton Verovšek, ki postane umetniški vodja, režiser in prvi igralec pravkar ustanovljenega gledališča v Trstu, drugega slovenskega poklicnega gledališča: s plačanim ansamblom, lastno hišo in – že razmeroma kmalu – suverenim repertoarjem. Naslednje leto odide iz Ljubljane tudi Avgusta Danilova in se v Trstu pridruži Verovšku, po njegovem odhodu 1909 pa prevzame vodstvo sama.

22. 12. Ljubljanski Nemci ustanovijo odbor za gradnjo svojega gledališča (zdaj v njem ljubljanska Drama), graditi pa ga začnejo oktobra naslednje leto po načrtih avstrijskega arhitekta Alexandra Grafa, nekdanjega sodelavca znamenitega dunajskega arhitekturnega biroja Fellner & Helmer, ki je med drugimi projektiral stavbo Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.

8. 5. Dramatično društvo, morda malce tudi zaradi tržaškega zgleda, razpiše mesto za stalnega ravnatelja slovenskega gledališča (to je prva profesionalna funkcija v Deželnem gledališču in korak k jasni razmejitvi Dramatičnega društva in Deželnega gledališča kot dveh entitet), za čigar plačo bo skrbela mestna občina ljubljanska; prijavijo se Fran Govekar, Etbin Kristan in Ivan Cankar; kot »boljše kvalificiran« je imenovan Govekar; to ni presenetljivo, saj je bržkone edini, ki lahko privoli v pogoje župana Ivana Hribarja in občinskega sveta: po črki dogovora sicer povsem samostojni in od Dramatičnega društva neodvisni ravnatelj bo moral skrbeti za disciplino, nikakor ne bo smel prekoračiti proračuna (gledališče razmeroma skromno financira samó mesto, dežela je subvencijo ukinila in daje na voljo le stavbo, tako da je prihodek od inkasa in prodaje abonmajev bistven – ¾ proračuna). V štirih sezonah, kolikor jih vodi Govekar, je repertoar lahkotnejše vrste posejan z redkimi izjemami klasičnih del, slovenskih novitet, pri katerih je soavtorica sporeda sicer cenzura, in primerov moderne drame; obisk se poveča, število predstav narašča (v sezoni 1908/9: 102, od tega 29 premier, 1911/12: 150, od tega 33 premier), postopno se spreminja narodnostna sestava ansambla v korist domačih igralcev.

23. 10. V dogovoru z Glasbeno matico ustanovljen slovenski koncertni orkester, ki naposled le zamenja vojaško godbo na opernih in – če narekuje žanr – dramskih predstavah; dobi ime Slovenska filharmonija in za kapelnika mladega češkega dirigenta Václava Tálicha.

7. 3. Prvi nastop Milana Skrbinška, na Dunaju v Ottovi igralski šoli pri Arminu Seydelmannu izšolanega igralca. Redno začne delati že jeseni, 1912 pa prvič tudi režira; z njim stopi v slovensko gledališče nova močna ustvarjalna osebnost. Med vojno mobiliziran, po vojni dela gledališčih v Trstu (1918/19 tam ravnatelj), Celju in Mariboru, v Dramo se – kot igralec in režiser – vrne 1922.

16. 11. Premiera »žaloigre v treh dejanjih« Oče, prve slovenske uprizoritve dela Augusta Strindberga, r. Hinko Nučič, posebne tudi zato, ker v glavni vlogi Ritmojstra gostuje Ignacij Borštnik.

25. 11. Premiera »prizorov iz življenja na kmetih v štirih dejanjih« Striček Vanja, prve slovenske uprizoritve dela Antona Pavloviča Čehova, r. Hinko Nučič.

21. 12. Krstna uprizoritev »igrokaza v treh dejanjih« Etbina Kristana Kato Vranković, r. Hinko Nučič; v neki kritiki razglasijo naslovnega junaka kar za »jugoslovanskega Hamleta«, v drugi pa igro za najboljšo slovensko socialno dramo.

Ivan Cankar napiše »dramo v petih aktih« Hlapci in jo naslednje leto objavi v knjižni obliki, uprizoritev pa zaradi 62 baje spornih mest cenzura prepove; z mislijo, da bi igro krstno uprizorili, se že takoj resno ukvarjajo v Trstu, a se jim načrt posreči šele po avtorjevi smrti. V ljubljanski Drami je prvič uprizorjena pozimi 1919, še prej, 10. 9. 1919, pa v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču, r. Branko Gavella.

Iz Trsta se v ansambel Deželnega gledališča vrne ljubljenec ljubljanske publike Anton Verovšek.

Zapri