9. 8. Začetek gradnje novega Deželnega gledališča (zdaj v njem SNG Opera in balet Ljubljana); po zgraditvi je nudilo streho obema vejama Dramatičnega društva, dramski in operni, pa seveda tudi Nemškemu gledališkemu društvu (Theaterverein in Laibach, ustanovljen 1888).

V samostojni brošuri izidejo nova, izpopolnjena in tudi bistveno predrugačena pravila Dramatičnega društva, verjetno že v luči bližajoče se naselitve nove stavbe; razlike so: dodan je »posebni namen« (ob »občem«, ki je gojenje in pospeševanje slovenske dramatike): da »se ustanovi pod njegovim vodstvom stalno slovensko gledališče v Ljubljani«; prvič je omenjeno starostno zavarovanje igralcev; spremenjen je organizacijski ustroj: odbor vsako leto izmed sebe izvoli izvršno vodstvo, »intendancijo« z zelo širokimi pooblastili: »oskrbuje naj tekočo upravo ter ima v rokah vodstvo predstav, v obče gledališča«, režiser oz. umetniški vodja pa sploh ni omenjen. Slednja sprememba, uvedena in uveljavljena po zaslugi tajnika Dramatičnega društva Antona Trstenjaka, ki je po novih pravilih postal »pisarniški ravnatelj«, je praktično pomenila bistveno zmanjšanje vpliva Ignacija Borštnika, dotedanjega neformalnega »artističnega« vodje, to pa je bržkone bilo odločilno za njegov odhod iz Ljubljane.

27. 3. Uprizoritev prve moderne drame, Nore Henrika Ibsena, r. Ignacij Borštnik, ki igra Helmerja, v naslovni vlogi Zvonarjeva.

Deželni odbor, potem ko je uradno povprašal Dramatično društvo, kakšni bi bili pogoji in način, da bi prevzelo prirejanje predstav tudi v novi hiši, razdeli igralne dneve v tednu: 2 Dramatičnemu društvu, 5 Theatervereinu.

29. 9. Slavnostno odprtje Deželnega gledališča s sporedom v slovenščini: po uverturi iz opere Mihaila Ivanoviča Glinke Ruslan in Ljudmila Ignacij Borštnik pove Prolog Antona Funtka, potem uprizorijo slavnostno Alegorijo po zamisli ravnatelja Strokovne šole za lesno industrijo in Strokovne šole za umetno vezenje in šivanje čipk Ivana Šubica, vrhunec pa je krst tragedije Veronika Deseniška Josipa Jurčiča v priredbi in režiji Ignacija Borštnika, ki tudi igra – »malo hvaležno vlogo« plemiča Vukašina, vlogo Veronike pa Zvonarjeva.

Slovenski del gledališča, katerega stroške poleg inkasa in abonmajev krijeta deželni zbor in mestna občina, je razdeljen na dve skupini oz. programa:

• dramski, ki ga izvedbeno vodi režiser in prvi igralec Ignacij Borštnik in ima 13 angažiranih in 26 stalno sodelujočih igralcev,
• in operni, ki ga vodi Fran Gerbič in ima 7 solistov in 27-članski zbor, orkester pa je c.-k. vojaška godba 17. pešpolka barona Kuhna. Kljub temu, da je Dramatično društvo dotlej ob dramskem programu skrbelo tudi za glasbenega in v letih od ustanovitve redno uvrščalo na spored (komične) operete in spevoigre, v katerih so kot pevci in režiserji sodelovali tudi igralci, pomeni šele naselitev v novi hiši pravi začetek slovenske opere. Operni repertoar je že kmalu po odprtju precej bolj evropski od dramskega (razmeroma zgodaj prava opereta in vélika opera) in je uspešen tudi pri publiki.

1. 10. Slavnostno odprtje nove gledališke hiše s sporedom v nemščini: z uprizoritvijo enodejanke Johanna Wolfganga Goetheja Die Geschwister Brat in sestra in dramske pesnitve Friedricha Schillerja Wallensteins Lager Wallensteinov tabor.

3. 10. Premiera »opere v dveh dejanjih« Viléma Blodka V vodnjaku, r. Josip Nolli, d. Fran Gerbič, prve operne predstave v novi stavbi.

10. 12. Premiera »lirične opere v treh dejanjih« Benjamina Ipavca Teharski plemiči, r. Josip Nolli, prve izvirne opere v novi stavbi.

23. 3. Premiera krstne uprizoritve Lepe Vide, »drame v petih dejanjih« Josipa Vošnjaka; eden redkih uprizarjanih slovenskih dramatikov v teh letih se je z vso vnemo zavzel za uveljavljanje izvirnih dramskih del in dal s svojim ustvarjalnim opusom nekaj značilnih in spodbudnih zgledov.

Kljub velikemu številu premier (17) že od prve sezone v novi stavbi ostaja repertoar pri lažjem žanru in je le sempatja posejan z ambicioznejšimi naslovi in izvirnimi besedili.

Ignacij Borštnik in Zvonarjeva na povabilo intendanta in reformatorja Hrvaškega narodnega gledališča Stjepana Miletića za stalno odideta v Zagreb. (Se pa oba, ne zmeraj skupaj, večkrat vrneta, bodisi v angažma bodisi kot gosta.)

Ansamblu se pridruži češki (s češkimi umetniki in ustanovami je imelo Dramatično društvo takorekoč od začetka intenzivne stike) igralec, režiser in pedagog Rudolf Inemann, 6 let uspešno krmari slovensko gledališče in pusti v njem neizbrisne sledove; njegovo obdobje pomeni začetek profesionalizacije.

Začetek obdobja (traja do 1912), ko prihajajo v ansambel in ga zapuščajo češki igralci in igralke; vseh skupaj je približno 40 in nekaj sezon so bili v večini.

14. 4. Rušilni potres v Ljubljani; Ignacij Borštnik sporoči, da je glede na veliko nesrečo pripravljen kadarkoli v naslednjih dveh sezonah priti gostovat brez kakršnegakoli plačila, a Dramatično društvo ponudbe nikoli ne sprejme.

»Načelnik intendance« za slovenski del programa Deželnega gledališča v sezoni 1895/96 notar in politik Ivan Plantan.

3. 3. Premiera »žaloigre v petih dejanjih« Othello, prve slovenske uprizoritve dela Williama Shakespeara, r. Rudolf Inemann.

31. 3. Premiera »žaloigre v petih dejanjih« Egmont, prve slovenske uprizoritve dela Johanna Wolfganga Goetheja, r. Rudolf Inemann.

Poleti Ivan Cankar napiše svoj dramski prvenec, »dramatično sliko v treh dejanjih« Romantične duše in ga ponudi gledališkemu vodstvu Dramatičnega društva; to napove za prihajajočo sezono njegov krst, ga potem odkloni, po pomoti še enkrat napove, dá tiskati naslov na letake, uprizori ga pa ne. Delo prvič izide 1922, krstno ga uprizorijo v ljubljanski Drami, p. 6. 10. 1922, r. Milan Skrbinšek.

»Načelnik intendance« za slovenski del programa Deželnega gledališča v sezoni 1897/98 odvetnik Fran Tekavčič.

»Intendančni tajnik« za slovenski program Deželnega gledališča postane pisatelj (avtor romana V krvi, 1896), časnikar in magistratni komisar Fran Govekar; ostane do 1904, ko odloži funkcijo in ga izvolijo v odbor Dramatičnega društva ter imenujejo za intendanta. Njegova vloga je sprva povsem administrativnega značaja, saj Govekar sploh ni član odbora (ta ima svojega tajnika), a že zelo kmalu, predvsem zaradi dejstva, da Deželno gledališče ne le nima pravega vodstva, temveč se odbor Dramatičnega društva razmeroma dolgo ne more odločiti, kakšen naj koncept vodenja sploh bo in kakšna naj bo pri tem vloga Dramatičnega društva, preraste skromne formalne okvire ter ob podpori predsednika Dramatičnega društva Ivana Tavčarja in neomajni naklonjenosti župana Ivana Hribarja postopoma postane najvplivnejša oseba v gledališču tedanjega časa.

Literarni zgodovinar in teoretik Ivan Prijatelj ponudi Dramatičnemu društvu svoj prevod Utve Antona Pavloviča Čehova, krstno uprizorjene 1896 v Sankt Petersburgu, a ne vzbudi zanimanja. Igra je v ljubljanski Drami prvič uprizorjena 1982, v prevodu Janka Modra.

7. 2. Premiera Rokovnjačev, »narodne igre s petjem v petih dejanjih« Frana Govekarja, napisane po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika, r. Rudolf Inemann; izjemen odrski uspeh (v 2 sezonah 9 predstav) in začetek usodnega obdobja v slovenskem gledališču, ki se konča s polemiko okrog Krpanove kobile.

»Načelnika intendance« slovenskega programa Deželnega gledališča v sezoni 1899/1900: za dramski program pisatelj in pravnik Fran Milčinski, za operni pa skladatelj in pedagog Matej Hubad.