Več kot dva tisoč petsto let po nastanku se Evripidova tragedija Heraklovi otroci bere kot aktualna in še kako realna begunska zgodba, v kateri igrajo glavno vlogo (nemi) otroci junaka Herakla. Skupaj s starcem Jolajem in babico Alkmeno so primorani zbežati iz domačega Argosa in zaprositi za zatočišče v Atenah. Ko vladar Demofont zavrne predajo prebežnikov, mu argoški vladar Evristej – Heraklov sorodnik – napove vojno. Sovražna vojska, zahteva oraklja po obredni dekliški žrtvi in naraščajoče nezadovoljstvo Atenčanov postavijo Demofontovo človekoljubno gesto pod vprašaj. Bodo Atene zmožne ubraniti temeljne človekove pravice?

Evripid (okoli 485–406 pr. n. št.) je z Medejo, Alkestido, Hipolitom, Feničankami in Bakhantkami ustvaril najprepoznavnejše atiške tragedije. Tako v Heraklovih otrocih kot v Prošnjicah so Atene vzpostavljene kot nosilec in zagovornik osnovnih civilizacijskih vrednot, na katerih bi naj temeljila tudi današnja demokracija.

Obe tragediji, Prošnjice in Heraklovi otroci, sta v prevodu in s spremno besedo Jere Ivanc pred kratkim tudi izšli pri založbi Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, v zbirki Dialog z antiko.