Prošnjice, prvič uprizorjene leta 423 pred našim štetjem, so dramsko nadaljevanje tebanskega mita o nesrečnem kralju Ojdipu, oblastiželjnih bratih Eteoklu in Polinejku in njuni sestri Antigoni, ki vztraja pri tem, da je treba mrtve pokopati. Tokrat zahtevajo pokojne od Kreona prošnjice – matere umrlih vojakov, ki jih je vladar Adrast vodil v obleganje Teb. Argoške ženske najdejo zaveznico v Ajtri in ta prenese njihove prošnje in tožbe svojemu sinu in atenskemu vladarju, Tezeju. Slavni junak pa jih usliši šele, ko dobi podporo državljanov, in medtem ko se zbor že boji novega prelivanja krvi, se Tezej odloči za miroljubnejšo pot. Bodo njegova pogajanja uspešna?

Evripid (okoli 485–406 pr. n. št.), poslednji med velikimi grškimi tragiki, velja za modernizatorja atiške tragedije. A če se v najbolj znanih delih – Medeja, Alkestida, Hipolit, Feničanke, Bakhantke – osredotoča na notranja doživljanja (ženskih) likov in pušča ob strani segment božanstev, v Prošnjicah spet ubere tradicionalnejši pristop k dramatiki. Primerjalni razmislek med (atensko) demokracijo in (tebanskim) despotizmom uvaja imperativ miru in postavlja vprašanje o političnem sistemu po meri Človeka.

Obe tragediji, Prošnjice in Heraklovi otroci, sta v prevodu in s spremno besedo Jere Ivanc pred kratkim tudi izšli pri založbi Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, v zbirki Dialog z antiko.