»Tina Vrbnjak je že nekaj časa zanesljiva, vselej profesionalno odlična igralka v ansamblu SNG Drama Ljubljana, v zadnjem triletju pa je docela izoblikovala svoj izrazito sodobni gledališki izraz in ustvarila cel niz vrhunskih, raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog, ki jo kažejo kot zrelo ustvarjalko širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja. Tina Vrbnjak je gledališka ustvarjalka posebnega tipa: ni reproduktivka, temveč resnična soustvarjalka in soavtorica predstav, umetnica, ki z brezhibno dikcijo, muzikalnim fraziranjem, izostreno igralsko ekspresijo in natančnim obvladovanjem telesa organsko premošča dramske in performativne registre ter odgovorno soustvarja pomen uprizoritev v SNG Drama Ljubljana.

V avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa je bila soavtorica besedila in motor uprizoritve, v kateri je s sebi lastnim humorjem, ironijo in avtoironijo oblikovala konsistentno poetiko o času, identiteti in poklicu. V Mrakijadi je iz na videz minimalne, netekstualne situacije prve žene družinskega poglavarja ustvarila emblematičen prizor, v katerem ponavljajoči se padec po stopnicah postane metafora krivde, dediščine in razpada skupnosti; s skrajno natančno prisotnostjo »med živim in mrtvim« je iz skopega izhodišča izgradila prizor, ki dramaturško zaznamuje celoto. V Zdravnici dokaže drugo plat iste zrelosti: iz minimalno govorjene prisotnosti izkleše suvereno, domišljeno mikrovlogo pripravnika in v drugem delu odločilno, sodobno artikulirano zagovornico novih ideologij. V Velikem diktatorju (Hannah) prešerno menja burleskno in liriko, dialoge in pantomimo vodi z izrazito mimiko, duhovito gestiko in natančno gibalno partituro. V dokumentarističnem naturalizmu predstave Kako je padlo drevo (Anita) disciplino glasu uravna z ansambelsko respiracijo prizora, kjer najintimnejša soočenja in kolektivni segmenti delujejo kot ena orkestralna celota. V Dnevu, ko jaz ni bil več jaz (Ženska 2) dvojništvo izpelje v živi, strastni, igrivi energiji. Pogumna in prepričljiva so njena branja kanona, pri katerem se z natančno premišljenim stališčem spopada z liki žensk, napisanih v času, obremenjenem z vladajočim patriarhatom. Naj gre za Violo v Kar hočete, Heleno v Cankarjevi Za narodov blagor ali Roksano v Cyranoju, vselej ustvari večplastno subjektko.

V vseh navedenih naslovih je njena etika dela jasna – soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev.«

Iz utemeljitve nagrade Prešernovega sklada