Dostopnost
Search
Close this search box.

Katarina Morano

Kako je padlo drevo

Zgodba o drevesu, o fantu, o družini, o Reksiju, o klopih in znamenjih, o jeznih pismih, o premočeni postelji, ki štrli iz avta; o dnevu, ki se je vsakdanje začel, se bliskovito odvijal in nepovratno končal.

Krstna uprizoritev

Premiera

3. december 2022

Veliki oder

Trajanje:

200 minut, z odmorom

Režiser

Žiga Divjak

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

DRAMATURGINJA

Katarina Morano

Drama Igralec: Katarina Morano | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF

Igor Vasiljev

Drama Igralec: Igor Vasiljev | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFINJA

Tina Pavlović

Drama Igralec: Tina Pavlović | odpri ustvarjalca

AVTOR GLASBE

Blaž Gracar

Drama Igralec: Blaž Gracar | odpri ustvarjalca

INŠTRUKTOR BOBNANJA, SVETOVALEC ZA RITEM

Marjan Stanić

Drama Igralec: Marjan Stanić | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Borut Bučinel

Drama Igralec: Borut Bučinel | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Janez ŠkofDrama Igralec: Janez Škof | odpri igralca

Jani, oče

Silva ČušinDrama Igralec: Silva Čušin | odpri igralca

Danica, mama

Tina VrbnjakDrama Igralec: Tina Vrbnjak | odpri igralca

Anita, najstarejša hči

Uroš FürstDrama Igralec: Uroš Fürst | odpri igralca

Boštjan, Anitin partner

Nina IvanišinDrama Igralec: Nina Ivanišin | odpri igralca

Tamara, srednja hči

Gregor Zorc

Matej, Tamarin partner

Maruša MajerDrama Igralec: Maruša Majer | odpri igralca

Lila, najmlajša hči

Iztok Drabik Jug

Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva

Timon ŠturbejDrama Igralec: Timon Šturbej | odpri igralca

Jaka, Rokov brat

Pogum dela človeka lepega, moč vztrajnega, prepričanje mirnega.

Srečko Kosovel

Zdi se, da trenutek, ki ga živimo, najbolj določa še nikoli tako tesnobna sočasnost dveh trditev: »Sistem, v katerem živimo, in – posledično – naš način življenja ni dober, ni vzdržen, in ne samo, da ne vodi v svetlo prihodnost, naš način življenja vodi v gotov propad tako človeške civilizacije kot tudi planeta, kakršnega poznamo danes.« In pa: »Počutim se, kot da se ne da nič narediti, nič spremeniti, kot posameznik/-ca sem popolnoma brez moči.« Ti dve prepričanji skupaj ustvarjata prav poseben, več kot samo tesnoben občutek, občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu.  Vsak dan se znajdemo v situacijah, v katerih bi kot posamezniki/-ce morda morali spregovoriti, se izpostaviti, se za kaj zavzeti, se morda samo malo odpreti, malo podeliti, vsaj poskusiti razumeti, ne obsojati ali morda bolj obsoditi, potolažiti, si vzeti nekaj časa, se malo umiriti … pa tega ne storimo, ker imamo občutek, da ni mogoče ničesar storiti, da smo premajhni, preutrujeni, neizkušeni, premalo pomembni, premalo načitani in razgledani, v preslabi psihofizični kondiciji, preslabo artikulirani. Zaradi strahu pred konfliktom, zaradi strahu pred izpostavljanjem, zaradi strahu pred vtikanjem v tuje probleme, zaradi strahu pred razočaranjem, zaradi strahu pred življenjem samim se odrečemo tistemu polnemu bivanju, ki ga človek doseže le takrat, kadar živi v skladu s svojim prepričanjem, v skladu s svojim srcem.

TAMARA: “A veš, un filing, k si na kolesu, pa se ti zdi: faaak, kok res vsi avti grdo vozjo, pol se pa vozš nekam z avtom, pa se ti zdi čist noro to, kok te kolesarji vsi čist grozn vozjo? Ta filing me tko zadnje čase mal … tega filinga me je mal strah.”

Ta občutek je izhodišče uprizoritve Kako je padlo drevo.

V njej spremljamo prizore iz vsakdanjega življenja nič kaj posebne družine, katere člani se vsak na svoj način poskušajo prebiti skozi natrpane urnike in preko nakopičenih bremen, ki so si jih nabrali, medtem ko so se skušali prebiti skozi ure, dneve, leta drvenja proti nekakšni vedno bolj odmikajoči se jasnini. Ujeti v svoje skrbi  se soočajo s tem, da življenje vseeno beži mimo, najsi se s tem ukvarjajo ali ne.  In medtem ko zmorejo biti pozorni le nase, se v svetu dogajajo stvari, ki so z vsakim dnem bolj nepovratne. Morda je res že tako: »Kdo pa sem jaz, da bi se vmešaval?« Ampak – kdo pa sem, če se ne? In ali se kdo sploh bo, če se ne bom jaz?

Katarina Morano, Žiga Divjak

Iz gledališkega lista

Za tiste, ki najemajo, živijo pri starših ali se vozijo iz oddaljenih krajev, je upor nemogoč. Nimajo socialnega kapitala, nimajo osnov za medsebojno povezovanje, celo na občinske volitve največkrat ne morejo, ker je njihov naslov drugje. Zato so zamudniki tranzicijske razprodaje sprejeli izrinjanje iz mest kot naravno danost, kot logično osebno odločitev, lastniki pa jih vidijo kot luzerje, ki se niso tako kot oni »potrudili nekaj ustvariti«. Slednji so seveda tudi žrtev gentrifikacijskih procesov, četudi jih deloma sami omogočajo. V njihove soseske prihajajo luksuzni gradbeni projekti, ki obremenjujejo javno infrastrukturo. Sekajo jim zelene površine, polnijo dovoze in parkirišča, obremenjujejo kanalizacijo, uporabljajo njihove vrtce, šole in zdravnike, predvsem pa dvigajo cene vsega. A ker so lastniki nepovezani individualni akterji na trgu, ki vsa leta kalkulirajo o vrednosti lastnih kvadratov, ne morejo organizirano odgovoriti na pritiske velikega kapitala, ko ta zalomasti v njihove soseske. Maloštevilni upori lastnikov so zato ponavadi hitro zatrti in pozabljeni.

Ob vsem tem postaja jasno, kaj nam manjka. To je skupno razumevanje situacije. Skupni sovražnik. Skupni simbol. Nekaj, zaradi česar bi abstraktni proces »razvoja« začeli razumeti kot konkretno dejanje napada. Kot napad konkretnih ljudi na konkretne objekte, ki so nam vsem dragi. Potrebujemo tisto skupno drevo, za katero se vsi strinjamo, da je dobro. In potrebujemo tudi zlikovca, ki ga hoče požagati, da bi tam postavil vila blok. Brez jasnega »mi«, ki se postavi okoli skupnega interesa, in jasnega »oni«, ki se postavi na drugo stran, enostavno ni pogojev za boj. Nasprotnik niza zmage, ne da bi njegove žrtve sploh vedele, kaj se jim je zgodilo.

Miha Blažič, Kako je padlo skupno drevo (odlomek)

Na sporedu

Festival

2023

53. Teden slovenske drame, Kranj

Iz medijev

Koridor-ku.si, 26. januar 2024, Erika Dizdarević

Pozor! Nevarnost padajočih predmetov

vrabecanarhist.eu, 8. junij 2023, Renata Šribar

To so naša drevesa ali o asocialnosti sečnje in socialnosti dreves

Prikaži vseSkrij
Zapri