Pogum dela človeka lepega, moč vztrajnega, prepričanje mirnega.

Srečko Kosovel

Zdi se, da trenutek, ki ga živimo, najbolj določa še nikoli tako tesnobna sočasnost dveh trditev: »Sistem, v katerem živimo, in – posledično – naš način življenja ni dober, ni vzdržen, in ne samo, da ne vodi v svetlo prihodnost, naš način življenja vodi v gotov propad tako človeške civilizacije kot tudi planeta, kakršnega poznamo danes.« In pa: »Počutim se, kot da se ne da nič narediti, nič spremeniti, kot posameznik/-ca sem popolnoma brez moči.« Ti dve prepričanji skupaj ustvarjata prav poseben, več kot samo tesnoben občutek, občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu.  Vsak dan se znajdemo v situacijah, v katerih bi kot posamezniki/-ce morda morali spregovoriti, se izpostaviti, se za kaj zavzeti, se morda samo malo odpreti, malo podeliti, vsaj poskusiti razumeti, ne obsojati ali morda bolj obsoditi, potolažiti, si vzeti nekaj časa, se malo umiriti … pa tega ne storimo, ker imamo občutek, da ni mogoče ničesar storiti, da smo premajhni, preutrujeni, neizkušeni, premalo pomembni, premalo načitani in razgledani, v preslabi psihofizični kondiciji, preslabo artikulirani. Zaradi strahu pred konfliktom, zaradi strahu pred izpostavljanjem, zaradi strahu pred vtikanjem v tuje probleme, zaradi strahu pred razočaranjem, zaradi strahu pred življenjem samim se odrečemo tistemu polnemu bivanju, ki ga človek doseže le takrat, kadar živi v skladu s svojim prepričanjem, v skladu s svojim srcem.

TAMARA: “A veš, un filing, k si na kolesu, pa se ti zdi: faaak, kok res vsi avti grdo vozjo, pol se pa vozš nekam z avtom, pa se ti zdi čist noro to, kok te kolesarji vsi čist grozn vozjo? Ta filing me tko zadnje čase mal … tega filinga me je mal strah.”

Ta občutek je izhodišče uprizoritve Kako je padlo drevo.

V njej spremljamo prizore iz vsakdanjega življenja nič kaj posebne družine, katere člani se vsak na svoj način poskušajo prebiti skozi natrpane urnike in preko nakopičenih bremen, ki so si jih nabrali, medtem ko so se skušali prebiti skozi ure, dneve, leta drvenja proti nekakšni vedno bolj odmikajoči se jasnini. Ujeti v svoje skrbi  se soočajo s tem, da življenje vseeno beži mimo, najsi se s tem ukvarjajo ali ne.  In medtem ko zmorejo biti pozorni le nase, se v svetu dogajajo stvari, ki so z vsakim dnem bolj nepovratne. Morda je res že tako: »Kdo pa sem jaz, da bi se vmešaval?« Ampak – kdo pa sem, če se ne? In ali se kdo sploh bo, če se ne bom jaz?

Katarina Morano, Žiga Divjak