Režiser
Katarina Morano
Kako je padlo drevo
Zgodba o drevesu, o fantu, o družini, o Reksiju, o klopih in znamenjih, o jeznih pismih, o premočeni postelji, ki štrli iz avta; o dnevu, ki se je vsakdanje začel, se bliskovito odvijal in nepovratno končal.
Krstna uprizoritev
Premiera
3. december 2022
Veliki oder
Trajanje:
200 minut, z odmorom
Pogum dela človeka lepega, moč vztrajnega, prepričanje mirnega.
Srečko Kosovel
Zdi se, da trenutek, ki ga živimo, najbolj določa še nikoli tako tesnobna sočasnost dveh trditev: »Sistem, v katerem živimo, in – posledično – naš način življenja ni dober, ni vzdržen, in ne samo, da ne vodi v svetlo prihodnost, naš način življenja vodi v gotov propad tako človeške civilizacije kot tudi planeta, kakršnega poznamo danes.« In pa: »Počutim se, kot da se ne da nič narediti, nič spremeniti, kot posameznik/-ca sem popolnoma brez moči.« Ti dve prepričanji skupaj ustvarjata prav poseben, več kot samo tesnoben občutek, občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu. Vsak dan se znajdemo v situacijah, v katerih bi kot posamezniki/-ce morda morali spregovoriti, se izpostaviti, se za kaj zavzeti, se morda samo malo odpreti, malo podeliti, vsaj poskusiti razumeti, ne obsojati ali morda bolj obsoditi, potolažiti, si vzeti nekaj časa, se malo umiriti … pa tega ne storimo, ker imamo občutek, da ni mogoče ničesar storiti, da smo premajhni, preutrujeni, neizkušeni, premalo pomembni, premalo načitani in razgledani, v preslabi psihofizični kondiciji, preslabo artikulirani. Zaradi strahu pred konfliktom, zaradi strahu pred izpostavljanjem, zaradi strahu pred vtikanjem v tuje probleme, zaradi strahu pred razočaranjem, zaradi strahu pred življenjem samim se odrečemo tistemu polnemu bivanju, ki ga človek doseže le takrat, kadar živi v skladu s svojim prepričanjem, v skladu s svojim srcem.
TAMARA: “A veš, un filing, k si na kolesu, pa se ti zdi: faaak, kok res vsi avti grdo vozjo, pol se pa vozš nekam z avtom, pa se ti zdi čist noro to, kok te kolesarji vsi čist grozn vozjo? Ta filing me tko zadnje čase mal … tega filinga me je mal strah.”
Ta občutek je izhodišče uprizoritve Kako je padlo drevo.
V njej spremljamo prizore iz vsakdanjega življenja nič kaj posebne družine, katere člani se vsak na svoj način poskušajo prebiti skozi natrpane urnike in preko nakopičenih bremen, ki so si jih nabrali, medtem ko so se skušali prebiti skozi ure, dneve, leta drvenja proti nekakšni vedno bolj odmikajoči se jasnini. Ujeti v svoje skrbi se soočajo s tem, da življenje vseeno beži mimo, najsi se s tem ukvarjajo ali ne. In medtem ko zmorejo biti pozorni le nase, se v svetu dogajajo stvari, ki so z vsakim dnem bolj nepovratne. Morda je res že tako: »Kdo pa sem jaz, da bi se vmešaval?« Ampak – kdo pa sem, če se ne? In ali se kdo sploh bo, če se ne bom jaz?
Katarina Morano, Žiga Divjak
Iz gledališkega lista
Za tiste, ki najemajo, živijo pri starših ali se vozijo iz oddaljenih krajev, je upor nemogoč. Nimajo socialnega kapitala, nimajo osnov za medsebojno povezovanje, celo na občinske volitve največkrat ne morejo, ker je njihov naslov drugje. Zato so zamudniki tranzicijske razprodaje sprejeli izrinjanje iz mest kot naravno danost, kot logično osebno odločitev, lastniki pa jih vidijo kot luzerje, ki se niso tako kot oni »potrudili nekaj ustvariti«. Slednji so seveda tudi žrtev gentrifikacijskih procesov, četudi jih deloma sami omogočajo. V njihove soseske prihajajo luksuzni gradbeni projekti, ki obremenjujejo javno infrastrukturo. Sekajo jim zelene površine, polnijo dovoze in parkirišča, obremenjujejo kanalizacijo, uporabljajo njihove vrtce, šole in zdravnike, predvsem pa dvigajo cene vsega. A ker so lastniki nepovezani individualni akterji na trgu, ki vsa leta kalkulirajo o vrednosti lastnih kvadratov, ne morejo organizirano odgovoriti na pritiske velikega kapitala, ko ta zalomasti v njihove soseske. Maloštevilni upori lastnikov so zato ponavadi hitro zatrti in pozabljeni.
…
Ob vsem tem postaja jasno, kaj nam manjka. To je skupno razumevanje situacije. Skupni sovražnik. Skupni simbol. Nekaj, zaradi česar bi abstraktni proces »razvoja« začeli razumeti kot konkretno dejanje napada. Kot napad konkretnih ljudi na konkretne objekte, ki so nam vsem dragi. Potrebujemo tisto skupno drevo, za katero se vsi strinjamo, da je dobro. In potrebujemo tudi zlikovca, ki ga hoče požagati, da bi tam postavil vila blok. Brez jasnega »mi«, ki se postavi okoli skupnega interesa, in jasnega »oni«, ki se postavi na drugo stran, enostavno ni pogojev za boj. Nasprotnik niza zmage, ne da bi njegove žrtve sploh vedele, kaj se jim je zgodilo.
Miha Blažič, Kako je padlo skupno drevo (odlomek)
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Jani, oče
Danica, mama
Anita, najstarejša hči
Boštjan, Anitin partner
Tamara, srednja hči
Gregor Zorc
Matej, Tamarin partner
Lila, najmlajša hči
Iztok Drabik Jug
Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva
Jaka, Rokov brat
Na sporedu
1
JUNIJ
ČETRTEK
VELIKI ODER
–
Abonma ČETRTEK POPOLDANSKI
IZVEN in KONTO
TUDI KOT IZBIRNA PREDSTAVA
Festival
2023
53. Teden slovenske drame, Kranj
Iz medijev
rtvslo.si, 27. januar 2023, Ksenija Tratnik
delo.si, 20. januar 2023, Peter Rak
si21.com, 18. januar 2023
Večer, 10. december 2022, Petra Vidali
slovenskenovice.si, 9. december 2022, M. L.
ars.rtvslo.si, 6. december 2022, Tadeja Krečič Scholten
365rtvslo.si, Kultura, 5. december 2022
delo.si, 5. december 2022, Benjamin Zajc
Družina, 18. december 2022, Edvard Kovač
365.rtvslo.si, Kulturnice, 3. december 2022, Nina Zagoričnik
rtvslo.si, 3. december 2022, P. G.
365.rtvslo.si, Svet kulture, 2. december 2022, Žiga Bratoš
ljubljanainfo.com, 2. december 2022
Dnevnik, 2. december 2022, Gregor Butala
si21.com, 1. december 2022
morel.si, 30. november 2022
sta.si, 30. november 2022
sta.si, 3. december 2022, kb/mlj
si21.com, 22. november 2022
Prikaži vseSkrij