Janez Škof je končal študij dramske igre in umetniške besede v letniku profesorjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča ter nato igral v domala vseh slovenskih gledališčih in mnogih ljubljanskih neinstitucionalnih skupinah. Že v tem obdobju je prejel za svoje vloge številne nagrade. Leta 1991 je postal član Slovenskega mladinskega gledališča in se v dvanajstih letih izkazal kot izvrsten interpret v predstavah sodobnega, tudi nebesednega gledališča. Leta 2003 je postal član ljubljanske Drame. Z različnimi režiserji je ustvaril veliko naslovnih in drugih glavnih vlog in do potankosti razvil svoje igralske značilnosti. Ima status igralca prvaka. Srečamo ga v nekaj filmih, širšo medijsko prepoznavnost pa je dosegel z vlogami v televizijskih oddajah in nadaljevankah. Z diatonično harmoniko se kot samouk spremlja pri interpretiranju slovenske poezije. Prvotno se je predstavljal kot izvrsten interpret poezije Daneta Zajca, pogosto celo v paru s pesnikom. Izšla je zgoščenka te poezije Ogenj v ustih (2000). Kasneje je s somišljeniki ustanovil glasbeno skupino Čompe, ki na svojevrsten način interpretira še druge slovenske pesnike. Prejel je številne nagrade, med njimi več Borštnikovih, nagrado Prešernovega sklada, Borštnikov prstan in nagrado bert za življensko delo.