V elizabetinskem času je še veljalo, da je kralj zastopnik Boga na zemlji, njegovo telo sublimno, oblast pa nedeljiva od njegove besede; in bilo je nepredstavljivo, da bi kralj nehal biti kralj. A prav to se zgodi v Marlowovem Edvardu Drugem (1594): kralj abdicira. Za svet, v katerem se igra dogaja, je to srhljiv dogodek, katastrofa, ki se zgodi kot posledica najhujših političnih konfliktov in se lahko razplete samo v novo katastrofo. Tragedija.

Marlowov kralj Edvard ljubi Gavestona in to čustvo je tako silovito, da mu podredi sleherni politični račun in interes. Ne kraljica, osramočena zaradi moževega zavračanja, ne visoki in vplivni plemiči, ogorčeni, ker kralj protežira povzpetnika in »ničvredneža«, ga ne morejo odvrniti od čezmernega izkazovanja naklonjenosti, ki ji je pripravljen podrediti vso državo. Splete se zarota. Po vojaških spopadih, intrigah in makiavelističnih spletkah, v katerih so zavezništva nestalna, prijateljstva in načela pa neštetokrat poteptana, se je kralj najprej prisiljen odpovedati Gavestonovi ljubezni in življenju, kmalu potem pa tudi kroni. Prizor Edvardove odpovedi kraljevskemu položaju in pa prizori trpljenja odstavljenega kralja, ki ga zaprejo v greznico in nečloveško mučijo vse do smrti, so središče te tragedije. Edvard Drugi je tragedija ekstremnih človeških položajev, ki protagoniste premetava od sublimnih višin absolutne oblasti do bede ničnosti, tragedija silovite in nemogoče (homo)erotične želje in strasti. Tragedija človeka, ki se ne podreja vladajočim družbenim in moralnim normam, ker je pač drugačen.

Christopher Marlowe (1564–1593) je sloviti »drugi« enega najbolj bleščečih obdobij svetovne dramatike: po mnenju mnogih najbolj talentiran elizabetinski pisec, ki mu je prezgodnja smrt onemogočila, da bi postal največji, Shakespearov predhodnik, tekmec in vzornik (po mnenju nekaterih, ki »prišleku« iz Stratforda oporekajo avtorstvo, celo pravi pisec njegovih del). Avtor Tamburlaina, Tragedije o doktorju Faustu, Malteškega Žida in Edvarda Drugega.