Voranc (1978) je še zadnja igra v ciklu Zvočnih dram Daneta Zajca. Velja za enega od vrhuncev slovenske dramatike, kar se je potrdilo tudi ob krstni uprizoritvi, neposredno po nastanku igre, v sezoni 1979/80 v ljubljanski Drami. V režiji Mileta Koruna so igrali Polde Bibič (Voranc), Štefka Drolc (Neža), Dare Valič (Jernej), Lojze Rozman (Žagar), Radko Polič (Murovčan), Majda Potokar (Katra) in Janez Albreht (Simon). Mile Korun je nato Voranca režiral še v sezoni 1989/90 v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici.
Svet Voranca je trd in neizprosen. Dogaja se marca, ko ni več zalog ozimnice, drv in vode, pa tudi topline in ljubezni ne. Pokrajina po svoje spominja na káleválsko negostoljubnost in osamljenost, ki pa ni odmaknjena v mitologijo, temveč je lokacijsko za Zajca nenavadno jasno umeščena v realno okolje osamljene hribovske kmetije sredi nerodovitnih grap, na kateri se že stoletja odvija boj za preživetje. Kot pozneje v Káleváli Zajc že v Vorancu nakazuje možnost izhoda v novi generaciji, nad katero pa še vedno visi družinsko prekletstvo in zato konča tragično. Voranca bi lahko imenovali paradigmatska slovenska tragedija, saj se v njem križajo vozlišča temeljnih tematskih niti slovenstva. Osnovni dramski vozel predstavljajo družinski odnosi: razkol med generacijami, ki je prepreden s sovraštvom med očeti in sinovi, med materami in sinovi in med brati; razdor med zakonskima partnerjema, med katerima zeva čedalje globlja tišina; usihanje moči tradicionalnega, ki ne zmore več nuditi zavetja raztrganim identitetam sodobnega; nemoč nove generacije, da bi si ustvarila drugačno življenje. Samotna hribovska kmetija bi potrebovala naslednika, ki ga ni, saj nova generacija v strmih grapah in revnem kmečkem življenju ne vidi prihodnosti. Prav tako so od časa in životarjenja oglodane stare vrednote, kot so poštenje, delo in čast. Nova generacija, ki jo v igri ponazarja Jernej, hrepeni po vznemirljivosti življenja, novih priložnostih, možnosti (hitrega, nelegalnega) zaslužka, pa tudi po ljubezenskih prigodah in užitkih. Svet, ki ga predstavljata Voranc in Neža, je sicer navidezno trden, a vse preveč trd in v izpraznjenosti svojih starožitij pust in neprivlačen. Vrednot tega sveta ne zastopa ljubezen, ampak čustev izpraznjena dolžnost, notorična priklenjenost na (nerodovitno) zemljo in trdovraten molk.
Zgodba se dogaja v času druge vojne, ki s svojimi nepremagljivimi silnicami razdora učinkuje kot jasna identifikacijska točka slovenske zgodovine, kot tudi tradicionalne zagonetnosti družinskih odnosov. Dva sinova na različnih poteh, eden v vojski, drugi, Jernej, po svoje. Osrednji dogodek je kraja Žagarjevega konja, ki jo povezujejo z Jernejevim tihotapstvom. Realno dogajanje igre se osredotoča na sledenje Voranca in Žagarja neznanemu storilcu, za katerega se potrdi, da je Vorančev sin Jernej, in se nenehno prekinja s slutnjami, reminiscencami in sanjami, skozi katere se razlivajo posamezni motivi drame. Voranc Jerneja ovadi Nemcem in s tem izgubi otroka, že drugega, kajti prvi sin je padel v vojni. Ob tem dokončno izgubi tudi Nežo, ki v bolečini ob novi izgubi napove svoj molk. Prekletstvo je v tej Zajčevi igri ciklično, prehaja iz roda v rod in postaja z vsako generacijo neznosnejše. Protagonisti v njem stojijo kot antične sohe, kot tragične usode in svojevrstni simboli, označevalci skrajnih, morečih in trgajočih občutij. Na prepihu tektonskih sprememb povojnega časa se postavljajo vprašanja o propadajoči identiteti, pripadnosti in vrednotah. Vprašanja, ki se izostrijo v vsakem obdobju krize ali velikih prelomnic, kar je tudi dejanskost današnjega trenutka.
Eva Kraševec

Zajčev Voranc svojo jezikovno strukturo naslanja na baladno izročilo. Namesto premočrtnega pripovedovanja zgodbe sledimo mozaičnemu sestavljanju drobcev. Dogajanje je ciklično kroženje, v katerem so preteklost, sedanjost in prihodnost podrejene razumevanju časa kot mitološke kategorije, kjer lahko biva vse hkrati ali pa se prikazuje v zaporedju, ki ne sledi fizikalni logiki, ampak arhetipskim vzorcem.
Zato veliko delov drame deluje kot posamična celota oziroma pesem sama zase. Posamezni spevi so sestavljeni iz verzov-povedi-podob in imajo vsak svoj značilni ritem. Ta je podrejen paralelizmu členov, ki ga prinaša zgradba posamičnih stavčnih struktur v vsakem pesemskem odlomku drugače. Predvsem za prvi del Voranca so v tem pogledu značilne dolge povedne strukture, nanizane po principu kanona ali psalma, in zaporedja večzložnih besed, ki prinašajo močno samostalniško metaforiko.
Mitološkost pripovednega časa prinašajo odvisniki, ki s tem, da anaforično začenjajo povedi s kot, ko, da, pa …, uvajajo nizanje podob, da le-te živijo v ponavljanju ter krožnosti in zato statičnosti opisa dogodka; ta se izmika vzročni posledičnosti in jo spreminja v ritmizirano cikličnost oziroma ne-časovnost.
Zaradi mozaične strukture, ki jo Dane Zajc realizira s pomočjo arhetipskega in mitološkega tvorjenja povedi, značilnega za baladno poetiko, deluje drama Voranc na nezavedno v bralcu/poslušalcu z enako močjo kot na percepcijo zvočnosti in metaforične ekspresivnosti.
Tatjana Stanič