Dostopnost
Search
Close this search box.

Matjaž Zupančič

Te igre bo konec

Jakob: Sveta je že itak konec. Je že šel čez točko brez povratka. O čem govorita?

Krištof: Ne pogovarjamo se o tem. Govorimo o …

Jakob: Led se topi, Zemlja se segreva …

Krištof: Govorimo o meteorju …

Jakob: Kmalu bo vse puščava. Ali pa turška savna …

Krištof: To bo enkrat … potem!

Jakob: Malo prej ali malo kasneje, v čem je razlika?

Krištof: Govorim o tem, kaj nas čaka zdaj!

Krstna uprizoritev besedila, nominiranega za nagrado Slavka Gruma 2023

Premiera

12. april 2024
Mala Drama

Trajanje:

100 minut, brez odmora

Režiser

Matjaž Zupančič

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

DRAMATURGINJA

Darja Dominkuš

Drama Igralec: Darja Dominkuš | odpri ustvarjalca

LEKTOR

Arko

Drama Igralec: Arko | odpri ustvarjalca

SCENOGRAFINJA

Janja Korun

Drama Igralec: Janja Korun | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFINJA

Bjanka Adžić Ursulov

Drama Igralec: Bjanka Adžić Ursulov | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALKA GIBA

Sinja Ožbolt

Drama Igralec: Sinja Ožbolt | odpri ustvarjalca

GLASBENI OPREMLJEVALEC IN OBLIKOVALEC ZVOKA

Vanja Novak

Drama Igralec: Vanja Novak | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Andrej Hajdinjak

Drama Igralec: Andrej Hajdinjak | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC VIDEA

Luka Kavčič

Drama Igralec: Luka Kavčič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALKA MASKE

Andrea Schmidt

Drama Igralec: Andrea Schmidt | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Barbara CerarDrama Igralec: Barbara Cerar | odpri igralca

Marija – Menza

Saša MihelčičDrama Igralec: Saša Mihelčič | odpri igralca

Doroteja Teja

Valter DraganDrama Igralec: Valter Dragan | odpri igralca

Anos Drei

Boris MihaljDrama Igralec: Boris Mihalj | odpri igralca

Strultz Čibutkin

Te igre bo konec je groteskna igra o sodobnem času in njegovih dilemah, zapisana v prepoznavnem Zupančičevem slogu, ki bralce potegne v dogajanje s prvo repliko enega od junakov sodobnikov: »To ni res!« In res se, ko prebiramo natančno strukturirano igro, ves čas pojavlja v naših glavah junakova replika v več parafrazah od »Pa saj to ne more biti res« do »Ja, res je prav tako, kot se zdi, da ne bi smelo biti res«. Tudi tokrat so Zupančičevi junaki tisti, ki bi jih lahko po nekaterih lastnostih brez težav razpoznali med nami, po drugi strani pa so že nekje onkraj. V nekem že skorajda postkatastrofičnem času, ki se vztrajno napoveduje med igro in spodbuja navezave na groteskno irealne, hkrati pa še kako realne dogodke pandemijskih zadnjih let in novega tisočletja, ki je vse od svojih začetkov iz tira.

Dogajanje je postavljeno v nekoliko strniševsko krčmo, ki ni na Barju, ampak je tudi precej metafizična, s točajko, zloveščo tišino zunaj in nekaj gosti, naprej stalnih, potem občasnih, a usodnih, na koncu tudi s Psihiatrom in Smrtjo. Čeprav imajo vsi konkretna in res nekoliko nenavadna, groteskno-smešna in hkrati malo grozljiva imena, Marija Menza, Krištof Dolenc, Anos Drei, Strultz Čibutkin, ki nas napeljujejo na različne dramske, literarne in filmske reference, so ti liki tudi precej absurdni ali kar absurdistični v smislu dobrega starega Daniila Harmsa. In dogajanje, ki je sprva čisto običajno in skorajda dolgočasno, se hitro dramatizira in postane negotovo, tako kot prihodnost vseh junakov, ki jim grozi kataklizma, konec sveta v Rajskem vrtu precej nerajske krčme v (kot se zdi) precej nerajskem mestu. Ko se vse niti dodobra premešajo, skupaj z enim od junakov ugotovimo, da nam ni pomoči, v jutranji zarji se kot na starih hrastoveljskih freskah začne mrtvaški ples, ki oznani konec igre, hkrati pa začetek razmišljanja bralcev in gledalcev, ki morajo sami izumiti konec. Zupančič se tudi tokrat izkaže kot mojster detajla in gradnje prizorov, vpelje lastno različico potujevanja (Šklovski) ali potujitvenega efekta (Brecht) ter opozarja, da to, kar beremo ali gledamo, ni več zgolj in samo realistični dialog s strukturo absolutne drame, temveč neprekinjen proces dekonstrukcije pomenov in pomenjanja.

Utemeljitev nominacije besedila za nagrado Slavka Gruma 2023,
strokovna žirija Vesna Jevnikar (predsednica), Tomaž Toporišič in Jakob Ribič

Iz gledališkega lista

Zupančičev teater je v besedilu Te igre bo konec kljub omejenemu prostoru in času bogat, v njem kipijo domislice, vrvijo asociacije, črne napovedi lajša s humorjem. Njegov absurd in občutek brezizhodnosti priklicujeta Becketta, tudi pri njem je že bilo »konec igre«. Duhovito se navezuje na velike mojstre opazovanja življenja, ko na primer mimogrede navaja Lubitscha. Ja, nebesa res lahko še počakajo, to se nam ob nesprejemanju lastne smrtnosti zmeraj zdi. Ali pa uporabi strategijo Davida Mameta, ko pokaže, kako zelo je za nas pomemben pogled Drugega. Črni humor nadgrajuje z grotesko iz ljudskega izročila. Je Smrt res pacientka z zaprtega oddelka ali je pravkar sestopila s srednjeveške freske ali prišla iz neke druge igre ali zgodbe, podobno kot Kafkov zemljemerec? V zanikrnem Zupančičevem bifeju z ambicioznim imenom se prijateljuje in prepira, duhoviči in strupenjači, grozi in trguje, skrbi in tolaži, skratka, se pije in se plača. Dokler se lastnica Menza ne odloči, da bo v duhu pozitivnih sprememb sveta tik pred njegovim koncem v njenem bifeju pijača zastonj. Naj bo pred koncem vsaj še ena velika zabava, ne glede na to, kaj bo potem ‒ jutranja zarja ali poslednji ples.
Darja Dominkuš, Malo optimizma za konec (odlomek)

Na sporedu

20

APRIL

SOBOTA

MALA DRAMA

Superabonma 1 in izven

24

APRIL

SREDA

MALA DRAMA

Abonma Mala Drama 3 in izven

Iz medijev

Rtvslo.si, 16. april 2024, Nina Zagoričnik

Mala Drama: Te igre je konec

Veza.sigledal.org, 15. april 2024, Jaka Smerkolj Simoneti

Bo teh iger kdaj konec?

Prikaži vseSkrij
Zapri