Režiserka
Lucy Kirkwood
Otroci
Drama, ki preizprašuje globoke moralne in etične dileme v času krize in katastrofe.
Naslov izvirnika: The Children
Prva slovenska uprizoritev
Premiera
23. september 2022
Mala Drama
Trajanje:
100 minut, brez odmora
Lucy Kirkwood (1983) je angleška dramatičarka, katere izkušnjo pisanja za televizijo in film (sodelovala je npr. pri produkciji znanih televizijskih serij Mularija in Nasledstvo) je mogoče zaslediti tudi v drami Otroci (krstna londonska uprizoritev leta 2016 je bila leta 2019 razglašena za tretjo najboljšo uprizoritev 21. stoletja po izboru časnika The Guardian). V hiški nekje na vzhodni angleški obali zalotimo v na videz lahkotnem in duhovitem klepetu tri protagoniste, jedrske fizike, sodelavce izpred tridesetih let, od katerih sta zdaj dva – zakonski par – že upokojena, njuna prijateljica, za katero se je zdelo, da se je »izgubila« v širnem svetu, pa še vedno dejavna na svojem področju. A njihovo spominjanje na skupne mladostne čase, v katerih so bili, kot se kmalu izkaže, prepleteni tudi zasebno, ter razpravljanje o različnih načinih spopadanja s staranjem in slutnjo konca, se nekje na polovici igre obrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti. Nanj močno vpliva osrednji dogodek v drami, nedavna nesreča v bližnji jedrski elektrarni, ki so jo skupaj pomagali graditi in v kateri zdaj, po katastrofi, potrebujejo nesebično pomoč. Iti ali ne iti na pomoč, žrtvovati svoje udobno življenje ali se vdati v usodo …? Neobvezno brskanje po preteklosti, v kombinaciji z nekaj nepredvidljivimi, a zanje »usodnimi« razkritji, tako nenadoma postane neusmiljeno spraševanje o prihodnosti, a ne zgolj o njihovi, temveč o naši prihodnosti in prihodnosti naših – in njihovih – otrok, torej o prihodnosti človeške skupnosti kot take. Spraševanje, ki kot zvonovi davno potopljenega sveta iz slikovite metafore s konca drame trka na našo vest in terja hitro in nedvoumno odločitev. So – smo – je sposobni?
Blaž Lukan
Drama Lucy Kirkwood Otroci ves čas preizprašuje globoke moralne in etične dileme, v katere se zaletimo v času krize in katastrofe. Ravnokar smo izkusili nevarnost korone, ki je postavila pred nas podobno vprašanje: naj zavarujemo starejše in ranljive skupine in žrtvujemo izobraževanje, kariero in ekonomsko stabilnost mladih? Katero življenje je več vredno? Tisto, ki je že mnogo preživelo in ogromno prispevalo k skupnosti, pa si zdaj na stara leta zasluži dostojnost in mir? Ali je več vredno mlado življenje, ki svoje cilje in hrepenenja šele uresničuje? Podobno vprašanje se nam bo zastavilo tudi v grozeče bližajoči se katastrofi globalnega segrevanja. Kakšno politiko varovanja življenj bomo takrat ubrali? Se bo vsak spet držal svojega koščka zemlje in skrbel za svoj blagor ali bomo sposobni pogledati na skupnost, globalno skupnost, v kateri smo vsi prebivalci istega planeta. Ali je človek znotraj nagona po lastnem preživetju sploh sposoben uzreti potrebe skupnosti? Najbolj bistveno od vseh vprašanj pa je: katero življenje je več vredno? Že s tem, ko sprašujem to na glas, sem na spolzkem terenu. To vprašanje se ne sme zastaviti, saj je jasno, da je vsako življenje enako vredno. A krizna in katastrofalna situacija nas žal pripelje tudi do tega. Zato se mi zdi nujno, da znotraj uprizoritve ne delamo zaključkov, ampak načnemo vprašanje.
Dramo berem kot metaforo. Nesreča nuklearne elektrarne ponazarja širši in vedno bolj prisoten problem globalnega segrevanja. Vremenske razmere, ki jih prinaša globalno segrevanje, nam lahko čez noč odnesejo pitno vodo in dobavo električne energije ter prekinejo transportne povezave, te pa pogojujejo dostavo hrane in drugih surovin. Osnovna situacija dramskega besedila mi dopušča, da se v uprizoritvenem in konceptualnem smislu lotimo situacije po katastrofi. Glede na čas, v katerem živimo, je ta poudarek nujen.
Nina Šorak
Iz gledališkega lista
Starost je priložnost za premislek: Kaj je (bilo) življenje? Kaj je (bilo) moje lastno življenje? Kakšen je (bil) smisel mojega bivanja na tem svetu? Iz tega izvira tako imenovana starčevska modrost, ki ji pripisujemo spravljenost z življenjem (in smrtjo), občutek izpolnjenosti življenja in pravice do »počitka« po vsem opravljenem. Situacija je seveda lahko tudi povsem drugačna: starost lahko spremljajo občutki nemira, nezadovoljstva, nekoristnosti, neizpolnjenosti, ljudomrzništva, nenehno beganje pred resnico in utvarami ter njihovo mešanje, ki lahko vodijo v agresijo, v tako imenovano »starčevsko« hudobijo in škodoželjnost, ki jo je težko pomiriti. Življenjska bilanca je lahko tudi negativna. Prevlada lahko občutek, da ti zmanjkuje časa za vse, kar bi rad še naredil, doživel, predal … v čemer se manifestira nerazčiščen odnos do časa, nesprejetje časa kot določujoče življenjske okoliščine, nerazumevanje preprostega dejstva, da nismo večni. Vsak tak odnos zaznamuje tudi okolico, svojce, družbo kot skupnost, zato je tako pomembno vzpostaviti jasen, realističen in »zdrav« odnos do starosti.
Morda bi lahko rekli, da nas percepcija časa, ki nas sooča z (novo) »fiziko«, torej neizbežnim spreminjanjem telesa in neizprosnim tokom časa, v resnici pripravlja na srečanje z »metafiziko«: nekoga z bogom, nekoga z odsotnostjo in ničem, vsakogar pa s temelji lastne eksistence, v katero je čas vpisan kot ključna eksistencialija. In, povejmo nedvoumno: pripravlja nas na srečanje s smrtjo.
Blaž Lukan, Otroci in starci (odlomek)
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Na sporedu
Festival
2023
58. Festival Borštnikovo srečanje, Maribor
Iz medijev
ars.rtvslo.si, Razgledi in razmisleki, 27. april 2023, Staša Grahek
novice.svet24.si, 2. oktober 2022, N. S.
Družina, 2. oktober 2022, Edvard Kovač
Delo, 28. september 2022, Anja Radaljac
SiGledal, 26. september 2022, Kaja Novosel
rtvslo.si, 24. september 2022, Nina Zagoričnik
3. program Radia Slovenija, 24. september 2022, Tadeja Krečič Scholten
Nedelo, 24. september 2022, Agata Kurent Rakovec
Dnevnik, 23. september 2022, Tadeja Lukanc
morel.si, 15. september 2022
si21.com, 15. september 2022
Prikaži vseSkrij