Lucy Kirkwood (1983) je angleška dramatičarka, katere izkušnjo pisanja za televizijo in film (sodelovala je npr. pri produkciji znanih televizijskih serij Mularija in Nasledstvo) je mogoče zaslediti tudi v drami Otroci (krstna londonska uprizoritev leta 2016 je bila leta 2019 razglašena za tretjo najboljšo uprizoritev 21. stoletja po izboru časnika The Guardian). V hiški nekje na vzhodni angleški obali zalotimo v na videz lahkotnem in duhovitem klepetu tri protagoniste, jedrske fizike, sodelavce izpred tridesetih let, od katerih sta zdaj dva – zakonski par – že upokojena, njuna prijateljica, za katero se je zdelo, da se je »izgubila« v širnem svetu, pa še vedno dejavna na svojem področju. A njihovo spominjanje na skupne mladostne čase, v katerih so bili, kot se kmalu izkaže, prepleteni tudi zasebno, ter razpravljanje o različnih načinih spopadanja s staranjem in slutnjo konca, se nekje na polovici igre obrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti. Nanj močno vpliva osrednji dogodek v drami, nedavna nesreča v bližnji jedrski elektrarni, ki so jo skupaj pomagali graditi in v kateri zdaj, po katastrofi, potrebujejo nesebično pomoč. Iti ali ne iti na pomoč, žrtvovati svoje udobno življenje ali se vdati v usodo …? Neobvezno brskanje po preteklosti, v kombinaciji z nekaj nepredvidljivimi, a zanje »usodnimi« razkritji, tako nenadoma postane neusmiljeno spraševanje o prihodnosti, a ne zgolj o njihovi, temveč o naši prihodnosti in prihodnosti naših – in njihovih – otrok, torej o prihodnosti človeške skupnosti kot take. Spraševanje, ki kot zvonovi davno potopljenega sveta iz slikovite metafore s konca drame trka na našo vest in terja hitro in nedvoumno odločitev. So – smo – je sposobni?
Blaž Lukan

Drama Lucy Kirkwood Otroci ves čas preizprašuje globoke moralne in etične dileme, v katere se zaletimo v času krize in katastrofe. Ravnokar smo izkusili nevarnost korone, ki je postavila pred nas podobno vprašanje: naj zavarujemo starejše in ranljive skupine in žrtvujemo izobraževanje, kariero in ekonomsko stabilnost mladih? Katero življenje je več vredno? Tisto, ki je že mnogo preživelo in ogromno prispevalo k skupnosti, pa si zdaj na stara leta zasluži dostojnost in mir? Ali je več vredno mlado življenje, ki svoje cilje in hrepenenja šele uresničuje? Podobno vprašanje se nam bo zastavilo tudi v grozeče bližajoči se katastrofi globalnega segrevanja. Kakšno politiko varovanja življenj bomo takrat ubrali? Se bo vsak spet držal svojega koščka zemlje in skrbel za svoj blagor ali bomo sposobni pogledati na skupnost, globalno skupnost, v kateri smo vsi prebivalci istega planeta. Ali je človek znotraj nagona po lastnem preživetju sploh sposoben uzreti potrebe skupnosti? Najbolj bistveno od vseh vprašanj pa je: katero življenje je več vredno? Že s tem, ko sprašujem to na glas, sem na spolzkem terenu. To vprašanje se ne sme zastaviti, saj je jasno, da je vsako življenje enako vredno. A krizna in katastrofalna situacija nas žal pripelje tudi do tega. Zato se mi zdi nujno, da znotraj uprizoritve ne delamo zaključkov, ampak načnemo vprašanje.
Dramo berem kot metaforo. Nesreča nuklearne elektrarne ponazarja širši in vedno bolj prisoten problem globalnega segrevanja. Vremenske razmere, ki jih prinaša globalno segrevanje, nam lahko čez noč odnesejo pitno vodo in dobavo električne energije ter prekinejo transportne povezave, te pa pogojujejo dostavo hrane in drugih surovin. Osnovna situacija dramskega besedila mi dopušča, da se v uprizoritvenem in konceptualnem smislu lotimo situacije po katastrofi. Glede na čas, v katerem živimo, je ta poudarek nujen.
Nina Šorak