Z globoko čutnostjo in pronicljivim razumom nam film inventivno odstira in upodablja strašljivo zgodovino ter kot fantazmagorični videc izrisuje tudi potencialno prihodnost, ki se vseskozi napoveduje in gotovo res prihaja. Zgodovina se namreč ponavlja. Chaplin z Velikim diktatorjem kategorično izjavlja: vsak zametek sistemskega nasilja nad drugim je treba z vsemi močmi obsoditi in brez pomisleka razumeti kot nedemokratičen.

Danes, ko smo svobodo zamenjali za varnost, ne izjavljamo več ničesar. Ostajamo v apatični ravnodušnosti. Še vedno prekupčujemo z vrednotami, z vero in ljubeznijo, z domovino in pravom. Uresničuje se oskrunjenje neoskrunljivega. Mi pa molčimo. Cena preživetja je tako visoka, da smo pozabili, kaj je življenje. Strah je paraliziral človeka in ga odtujil od vsega tistega, kar ustvarja in omogoča življenjski smisel. Človek plenilec je dokončno pozabil, kaj je svoboda.

Zato se zdi, da je Veliki diktator za današnji čas izjemno hvaležno izbrana tema. Da bi krik postal bolj strašen, solza bolj boleča, smeh bolj sproščajoč in sreča bolj radostna. Da bi ugledali, kako v tem izpraznjenem in razvrednotenem svetu potrebujemo prostor za nove duhovne viharje, za močne ideje in karakterje, za veličastnost duše, žal vse prevečkrat ujete v pretesen okvir razuma. Veliki diktator odpira vse te možnosti, saj spregovori o usodnih stvareh na monumentalen, pa tudi kritično-parodičen način. Veliki diktator je dokument človeške ničevosti iz preteklosti, ki nas nagovarja in opozarja, da spet drvimo v tisto nekaj, čemur bi se morala normalna pamet in zdravo čustvo upirati z vso silo.

Zato Veliki diktator. Da bi skozi ostro satirično in brutalno humoreskno komičnost neprizanesljivo napadli in razkrinkali naše bolezni in neskončne laži. Da bi globoki humor, prepoln otožnosti in žalosti, ozdravil naša srca v tem turobnem času nečastnih duš in nepoštenih glav. Grenkobi je treba prisluhniti in si jo priznati, da bi bilo neznosnost bivanja mogoče preusmeriti.

Diego de Brea, S spoštovanjem (odlomek)