Dostopnost
Search
Close this search box.

Roland Schimmelpfennig

Dan, ko jaz ni bil več jaz

HČI Žvenketanje pribora
na krožnikih.
ŽENSKA Večerja.
SIN Komaj kaj govorijo.
Kratek premor.
Pogosto je tako.

Naslov izvirnika: Der Tag, als ich nicht ich mehr war
Prva slovenska uprizoritev

Premiera

6. oktober 2023
Mala Drama

Trajanje:

80 minut, brez odmora

Režiserka

Maša Pelko

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALKA

Anja Naglič

Drama Igralec: Anja Naglič | odpri ustvarjalca

DRAMATURG

Rok Andres

Drama Igralec: Rok Andres | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF

Dorian Šilec Petek

Drama Igralec: Dorian Šilec Petek | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAF

Andrej Vrhovnik

Drama Igralec: Andrej Vrhovnik | odpri ustvarjalca

SKLADATELJ

Blaž Gracar

Drama Igralec: Blaž Gracar | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Andrej Hajdinjak

Drama Igralec: Andrej Hajdinjak | odpri ustvarjalca

SVETOVALKA ZA GIB

Bojana Robinson

Drama Igralec: Bojana Robinson | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC MASKE

Tomaž Erjavec

Drama Igralec: Tomaž Erjavec | odpri ustvarjalca

Roland Schimmelpfennig je eden najradikalnejših in najpomembnejših sodobnih dramskih avtorjev in njegovo besedilo Dan, ko jaz ni bil več jaz, napisano leta 2018, se izjemno lucidno, a hkrati nepredvidljivo poigrava s tesnobo in stisko današnjosti.

V ospredje postavi osnovno družinsko celico, očeta, mater in njuna otroka, sina in hčer, ki na poletni večer sedejo za družinsko mizo. Vsakdanjost situacije, v kateri je vsaka gesta predvidljiva in v kateri si nimajo ničesar več povedati, se začne sesuvati, ko se v prostoru pojavi dvojnik očeta oziroma moža. Ta gesta, ki je sicer dramsko znana predvsem iz komičnih zapletov, v zgodbi sproži brutalnost soočanja akterjev samih s seboj ter z lastnima preteklostjo in prihodnostjo.

Kot namiguje že naslov drame, se pred nami začne dekonstrukcija dneva, ko je posameznik na surrealen način prenehal biti on sam in se s tem poglobil v tisto, kar ga vzpostavlja kot individuuma.

Schimmelpfennig pred nami razprostre možnost vpogleda v lastno življenje, odločitve, ki smo jih sprejeli, in ljudi, ki smo jih izbrali. Preigra tiste že preživete trenutke protagonistov, ki so po svoje zaznamovali njegovo ali njeno zdajšnjost, prevprašuje njihove izbire in pričakovanja. S tem globoko in neizprosno zareže v človeško psihologijo neizživetih in neizraženih želja, hkrati pa zastavlja vprašanje: kaj, če se je pravzaprav uresničilo vse, kar smo si kdaj želeli, pa tega danes ne vidimo več? Ali drugače: kaj se zgodi, ko naš svet trči v svet nekoga drugega? Kako je mogoče, da prvič zares postanemo mi sami in obenem žrtvujemo vse, kar smo prej bili? In na koncu: kaj se zgodi, ko se svet, ki smo ga ustvarili skupaj, začne rušiti? Schimmelpfennig razgali intimne odnose in zariše vzporednico med političnim oziroma družbenim in osebnim, ko secira družinsko dinamiko, zakonsko zvezo, vlogo starševstva in, najpomembneje, perspektivo otroka.

Schimmelpfennig se poigrava z distinkcijo med realnim in fiktivnim in to je tudi namen uprizoritvene strategije: želja predstave je s kolektivno pripovedno logiko, ki hodi po tanki meji med zelo brutalno realnim in sanjsko humornim, ustvariti pripoved o posamezniku in družini v današnji stiski. Ko ima človek občutek, da mu je na voljo vse, razen lastnega življenja, se namreč zastavi vprašanje, kaj pravzaprav vzpostavlja človekovo identiteto – njegove odločitve, okolje ali odnosi, v katere je vpet?

Maša Pelko

Iz gledališkega lista

Nihče med naštetimi avtorji pa ni dvojnikov, ki prilezejo iz močvare sanj, podvrgel tako različnim občinstvom in interpretacijam kot David Lynch. Preprosto nemogoče je brati igro Dan, ko jaz ni bil več jaz, ne da bi se vprašali, ali je njen avtor oboževalec Lyncha. Roland Schimmelpfennig namreč v svoji igri povsem lynchevsko prepleta paranojo, sanje v sanjah, preseke med fantazijo in željo, razpad linearnosti. Logika sanjskega imaginarija gre z roko v roki s filmoma Izgubljena cesta in Mulholland Drive. Dvojniki in dvojnice tudi tam predrejo fantazijske svetove in upognejo resničnost, da bi vsaj na platnu dopuščala, kar budnost preprečuje. Filma se narativno prekrivata, oba se približno na polovici prelomita, iz sanjskega podzemlja izpustita na plano dvojnike in dvojnice, umore, nasilje in naslado ter s tem napovesta zagon novega poglavja. Tudi v Schimmelpfennigovi igri se dogajanje na polovici zasuka, pojavi se naslov Nov začetek, ki ga opredeljuje to, da zdaj tudi žena spregleda, da je mož podvojen. Nelagodje se stopnjuje. Zanimivo je, da sta bila omenjena Lyncheva filma posneta takoj drug za drugim, Mulholland Drive se vije kot nekakšen dvojnik iz ovinkov Izgubljene ceste.
Nadina Štefančič, Ali Roland Schimmelpfennig sanja Davida Lyncha? (odlomek)

Na sporedu

Iz medijev

Koridor-ku.si, 1. februar 2024, Tia Rozman

Razklanost med realnim in sanjskim

veza.sigledal.org, Kritika, 12. oktober 2023, Jaka Smerkolj Simoneti

Skoreografirana podoba razpada družine

Prikaži vseSkrij
Zapri