Režiser
Čakajoč Supermana
Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa
Raziskovanje, kdo in kaj je Alica, kdo in kaj jo dela takšno, kakršna je, in kje je meja njene identitete
Avtorski projekt po motivih Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla
Afterparty
Afterparty
Premiera
12. januar 2024
Mala Drama
»Kdo si pa ti?«
»Saj … saj tega trenutno niti sama ne vem, gospa …
Hočem reči, da sem vedela, kdo sem, ko sem davi vstala;
toda zdi se mi, da sem se medtem že večkrat spremenila.«
Aličin vratolomni padec v zajčjo luknjo in neskončno padanje nizdol, po katerem se znajde v čudežni deželi, se zgodi zaradi njenega občutenja resničnega, zunanjega svet – sveta, ki je poln svojega reda, pravil, pritiskov, principov in samoumevnosti. Sveta, ki Alico neizmerno dolgočasi in utesnjuje. Čudežna dežela, v kateri se znajde, ji odpre novo perspektivo – pokaže ji pogled na svet, kjer je ustaljeni red obrnjen na glavo in še čez, svet, ki se nenehno spreminja, se manjša in se veča, raste in izginja, svet, kjer veljajo zakoni absurda, spremenljivosti in nesmisla. Aličin skok v zajčjo luknjo je pravzaprav beg pred okostenelostjo družbe, beg pred dolgočasjem in statičnostjo v domišljijo, avanturo in razburljivost.
Kaj pa, če Alica ponovno skoči v zajčjo luknjo? Kaj, če skoči večkrat? Kaj, če se v njej znajde, ko odraste? Ali tam sploh še lahko kaj najde? Kje in kaj je čudežna dežela danes – v času, ki ne pozna in ne prenese tišine, v času, ki zanika obstoj dolgčasa, v času, ko te tudi, ko ne delaš nič, neprestano obsedajo vse mogoče podobe in misli? Je v neznosnem času atrakcij tudi čudežna dežela postala neznosna?
Potovanje navzdol po zajčji luknji, če se zanj odločimo, ko odrastemo, torej ni več nekaj preprostega in lahkotnega, ampak je lahko nevarno, srhljivo, obvezujoče in zahteva pogum. A v svetu radikalne izgubljenosti in vsakodnevnega izgubljanja, je morda skok na glavo – k sebi – pravi korak, da si spet z druge strani ogledamo svet in se odločimo, kam, če sploh, naj gremo.
Ali kot Mačka Režalka odgovori Alici na vprašanje, po kateri poti naj gre:
»To je precej odvisno od tega, kam hočeš priti.«
Luka Marcen
*Lutko Alice je izdelal Žiga Leban.
Iz gledališkega lista
O vsem tem pa me (ali pa se mi vsaj zdi, da bi me lahko, oziroma bi me morda celo moralo) sprašuje tudi gledališče. Tako kot Aličina čudežna dežela je tudi gledališče svet, ki ima možnost, da stvari obrača na glavo in me z drobnimi zasuki ter majhnimi presenečenji sili, da začnem razmišljati o samem sebi, o svojem mestu v svetu in o svoji identiteti. Seveda ne gre toliko za moč podob, vizualnih učinkov in vsebinskih šokov, ampak v prvi vrsti za vprašanja, ki jih odpira – odpira toliko, kolikor sem zanja odprt in nanja pripravljen. Kot gledalec in tudi kot ustvarjalec. Moč gledališča kot čudežne dežele je v tem, da je blodnjak, v katerem smo se primorani izgubiti, da se bomo lahko – vsaj upam – nekoč spet našli. Izgubimo pa se lahko šele takrat, ko smo pripravljeni na to, da se ne bomo takoj našli. Zato skok v zajčjo luknjo morda ni stvar odločitve, ampak nuje, ki nastopi, ko je zanjo čas, ko je čas (velikih) (življenjskih) prelomnic, ki zahtevajo, naj se stvari postavijo na novo, uredijo v nova razmerja, da bom lahko šel naprej. Tako kot Aličina čudežna dežela predstavlja svojevrsten prehod iz otroštva v adolescenco, so podobni padci v podobne čudežne dežele povezani tudi z drugimi prelomnicami, ki se nam zgodijo v življenju. Čeprav se nam morda zdi, da ti preokreti niso tako barviti in povezani s toliko domišljije, so za nadaljevanje poti nujni.
Luka Marcen, Kdo (vse) je Alica? (odlomek)
Ustvarjalci
Avtorska ekipa
Igralska zasedba
Alica
Na sporedu
12
JANUAR
PETEK
MALA DRAMA
PRESTAVLJENO
Prestavljeno v sezono 2023/24
PREMIERA
IZVEN in KONTO