»Kdo si pa ti?«
»Saj … saj tega trenutno niti sama ne vem, gospa …
Hočem reči, da sem vedela, kdo sem, ko sem davi vstala;
toda zdi se mi, da sem se medtem že večkrat spremenila.«

Aličin vratolomni padec v zajčjo luknjo in neskončno padanje nizdol, po katerem se znajde v čudežni deželi, se zgodi zaradi njenega občutenja resničnega, zunanjega svet – sveta, ki je poln svojega reda, pravil, pritiskov, principov in samoumevnosti. Sveta, ki Alico neizmerno dolgočasi in utesnjuje. Čudežna dežela, v kateri se znajde, ji odpre novo perspektivo – pokaže ji pogled na svet, kjer je ustaljeni red obrnjen na glavo in še čez, svet, ki se nenehno spreminja, se manjša in se veča, raste in izginja, svet, kjer veljajo zakoni absurda, spremenljivosti in nesmisla. Aličin skok v zajčjo luknjo je pravzaprav beg pred okostenelostjo družbe, beg pred dolgočasjem in statičnostjo v domišljijo, avanturo in razburljivost.
Kaj pa, če Alica ponovno skoči v zajčjo luknjo? Kaj, če skoči večkrat? Kaj, če se v njej znajde, ko odraste? Ali tam sploh še lahko kaj najde? Kje in kaj je čudežna dežela danes – v času, ki ne pozna in ne prenese tišine, v času, ki zanika obstoj dolgčasa, v času, ko te tudi, ko ne delaš nič, neprestano obsedajo vse mogoče podobe in misli? Je v neznosnem času atrakcij tudi čudežna dežela postala neznosna?
Potovanje navzdol po zajčji luknji, če se zanj odločimo, ko odrastemo, torej ni več nekaj preprostega in lahkotnega, ampak je lahko nevarno, srhljivo, obvezujoče in zahteva pogum. A v svetu radikalne izgubljenosti in vsakodnevnega izgubljanja, je morda skok na glavo – k sebi – pravi korak, da si spet z druge strani ogledamo svet in se odločimo, kam, če sploh, naj gremo.
Ali kot Mačka Režalka odgovori Alici na vprašanje, po kateri poti naj gre:
»To je precej odvisno od tega, kam hočeš priti.«
Luka Marcen

*Lutko Alice je izdelal Žiga Leban.