Del gledališke poti Lucy Kirkwood je tudi rezidenca v Clean Breaku, angleški gledališki skupini, ki že od leta 1979 dela z ženskami v zaporu in odpira vprašanja ženske kriminalitete v povezavi s sodnim sistemom. Z različnimi programi odpirajo presečišča med prostori gledališča in institucijo zapora, kjer dajejo glas ženskam, ki v različnih gledaliških reprezentacijah govorijo o življenju v zaporu – v povezavi z družbo, življenjem in pravnim sistemom. Gledališka skupina je tukaj jasna: odnos državnega sodnega sistema do žensk je eden večjih dokazov, da še zmeraj živimo v neenakopravni družbi, kjer se ženskam sodi po drugačnih standardih.

Nebesje se sicer dogaja leta 1759 v majhni vasici v pokrajini Suffolk, kjer porota dvanajstih žena odloča o življenju in smrti Sally Poppy, ki je obtožena, da je ob pomoči svojega ljubimca umorila enajstletnega otroka. Ženska porota mora z demokratičnim glasovanjem odločiti o resničnosti Sallyjine domnevne nosečnosti, ki bi ji lahko prinesla rešitev od že izrečene smrtne kazni z obešenjem.

Na besedilo lahko gledamo kot na neke vrste ženski pendant znamenitega hollywoodskega filma Dvanajst jeznih mož, v katerem se porotniki soočajo s svojo moralo in vrednotami, te pa so v našem primeru izrazito zaznamovane z novodobnimi feminističnimi parametri. Morala in vrednote porotnic so namreč opredeljene z njihovim razrednim položajem, ki je brutalno izražen z njihovo telesnostjo: koliko otrok so rodile, kolikokrat so splavile, kaj delajo za preživetje in kakšen je njihov odnos do spolnosti (ta morala se neprestano obliva s telesnimi sokovi – urinom, mlekom in krvjo). Perspektiva se še dodatno zaostri, ko besedilo presekajo »hudičeve sanje« in vstopi vanj krščanska fascinacija s čarovništvom, medtem pa nam pogled od ženske telesnosti nenehno odvrača pričakovanje, da bo zdaj zdaj dogajanje preletel nebesni pojav: komet, ki se nevarno približa zemlji vsakih 74 do 79 let.

Sebastijan Horvat