Dostopnost
Search
Close this search box.

William Shakespeare

Kralj Lear

Naslov izvirnika: King Lear

Premiera

4. oktober 2008

Veliki oder

Trajanje:

200 minut

Režiser

Mile Korun

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALEC

Milan Jesih

Drama Igralec: Milan Jesih | odpri ustvarjalca

DRAMATURGINJA

Darja Dominkuš

Drama Igralec: Darja Dominkuš | odpri ustvarjalca

SCENOGRAFINJA IN KOSTUMOGRAFINJA

Janja Korun

Drama Igralec: Janja Korun | odpri ustvarjalca

AVTOR GLASBE

Vanja Novak

Drama Igralec: Vanja Novak | odpri ustvarjalca

KOREOGRAFINJA

Sinja Ožbolt

Drama Igralec: Sinja Ožbolt | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

ASISTENTKA REŽISERJA

Jera Ivanc

Drama Igralec: Jera Ivanc | odpri ustvarjalca

ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE

Tina Kolenik

Drama Igralec: Tina Kolenik | odpri ustvarjalca

SVETOVALEC ZA BORBENE PRIZORE

Branko Završan

Drama Igralec: Branko Završan | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Jernej Šugman

Lear

Vanja PlutDrama Igralec: Vanja Plut | odpri igralca

Cordelia

Bojan EmeršičDrama Igralec: Bojan Emeršič | odpri igralca

Vojvoda Albany

Uroš FürstDrama Igralec: Uroš Fürst | odpri igralca

Vojvoda Cornwall

Matija RozmanDrama Igralec: Matija Rozman | odpri igralca

Francoski kralj

Andrej Nahtigal

Star gospod

Andrej Nahtigal

Burgundski vojvoda

Andrej Nahtigal

Dvorjan

Janez ŠkofDrama Igralec: Janez Škof | odpri igralca

Grof Gloucester

Zvone HribarDrama Igralec: Zvone Hribar | odpri igralca

Grof Kent

Marko Okorn

Curan

Marko Okorn

Vitez

Marko Okorn

Dvorjan

Aljaž Jovanović

Curan, sin

Aljaž Jovanović

Glasnikov odmev

Aljaž Jovanović

Tretji služabnik

Rok ViharDrama Igralec: Rok Vihar | odpri igralca

Glasnik

Rok ViharDrama Igralec: Rok Vihar | odpri igralca

Prvi služabnik

Rok Kunaver

Drugi služabnik

Rok Kunaver

Dvorjan

Morda je eden od dokazov za Shakespearovo genialnost tudi pamflet iz njegovega časa, v katerem ga imenujejo Shake-scene in mu očitajo literarno krajo: »Med njimi je vstala vrana s tigrovim srcem, nalepotičena z našim perjem, odeta v igralčevo kožo, ki si domišlja, da zna blankverz okrasiti kakor kdo izmed vas …« Zavistneži so upravičeno besneli: Shakespearove drame, zgodovinske igre, tragedije in komedije še po štirih stoletjih privabljajo ustvarjalce in gledalce; in »če so bile predstave Shakespeara plehke in dolgočasne,« ugotavlja znani poljski shakespearolog Jan Kott, »ni bilo mrtvo le gledališče, temveč celotna dramaturgija tiste dobe«. Shakespearove igre nezmotljivo izmerijo temperaturo vsakega časa, kajti poleg odgovora na vprašanje: »Kaj je gledališče?« terjajo tudi odgovor na vprašanje: »Kaj je človek?«; te odgovore pa je treba iskati vsakič znova.
Zgodba ima pravzaprav korenine v srednjeveški historiji o ostarelem kralju (lear po keltsko pomeni mraz), ki se odloči svoje kraljestvo prepustiti tisti izmed svojih treh hčera, ki ga bo najbolj prepričala s svojo izjavo o ljubezni in predanosti. Toda samovšečni in zaslepljeni, v najmlajšo hčer preveč zaljubljeni kralj izjave napačno presodi in svoje kraljestvo preda v napačne roke, kar sicer kmalu, a vendar prepozno spozna. V trpljenje in smrt pa s seboj potegne tudi tiste, ki ga najbolj ljubijo. Kralj Lear je kljub svoji pravljični fabulativni zasnovi in strukturi srednjeveške moralitete najbolj kompleksna in hkrati najbolj radikalna Shakespearova tragedija, v kateri se dotika večine tem, ki jih obravnava tudi drugje; v presečišču vseh pa je »goli« človek, razpet med svoje strasti, obsesije, predstave, želje in iluzije. V Shakespearovem theatrumu mundi ni boga, vse je v značaju; zaradi razpoke znotraj lastne osebnosti, zaradi temnega »gona po smrti« pa ti značaji sami sebe poganjajo v skrajne eksistencialne položaje – v norost, samomor, umor. Svoje osebe avtor postavi v zelo določeno in razvidno situacijo in potem pusti, da govorijo in se odločajo skozi dogodke. Vendar sami dogodki ne zadoščajo, treba jih je tudi premišljevati, pogledati pod njihov videz, v njihovo skritost – skozi jezik, skozi metaforične podobe, besedne igre, ki so hkrati konkretne in abstraktne, pomensko razprte. Za takšno videnje pa ne zadošča vsakdanje oko in tudi ne vsakdanja logika, to lahko počne samo nekdo, ki na vsakdanjost ni več vezan, ki je – nor. Ta norost je poznorenesančna iznajdba, na široko je odprla vrata eksistencializmu, nihilizmu, absurdu in groteski 20. stoletja. Danes pa postajajo zmeraj bolj slišni tudi njeni družbenokritični podtoni.

Zapri