Dostopnost

Milan Kundera

Jacques in njegov gospodar

Gospodar: Ti si dober človek. Dober služabnik. Služabniki naj bojo dobri in gospodarju govorijo, kar hoče slišat gospodar. Predvsem pa nobene nepotrebne resnice.
Jacques: Brez skrbi, gospod … če česa ne maram, so to nepotrebne resnice. Na svetu ni bolj neumne stvari, kot je nepotrebna resnica.

Naslov izvirnika: Jakub a jeho pán / Jacques et son maître

Režiser

Dorian Šilec Petek

Premiera

23. december 2021

Veliki oder

Eden najznamenitejših sodobnih evropskih romanopiscev Milan Kundera je napisal igro Jacques in njegov gospodar v času po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, ko zaradi svojih političnih stališč ni mogel objavljati. Na vabilo gledališča, da pod tujim imenom napiše priredbo Idiota F. M. Dostojevskega, se je odzval z adaptacijo ali bolje s svojo gledališko verzijo romana znamenitega francoskega prosvetljenca Denisa Diderota (1722‒1787) Fatalist Jacques in njegov gospodar.
Kundera v predgovoru k igri navaja vrsto razlogov za svojo odločitev, predvsem pa, da je v nenavadnem Diderotovem romanu v zgoščeni obliki našel bistvene postavke sodobne zahodne misli: inteligenco, humor in domišljijo. Razum in dvom, igrivost, relativnost vsega človeškega bistveno opredeljujejo zahodnega duha v njegovem iskanju modrosti in lepote. Obenem ga je pri Diderotu očarala sama pripovedna tehnika, v kateri avtor povzema irsko-angleškega pisca Laurencea Sterna (1713‒1768) in deloma celo vključuje njegov roman v pismih Tristram Shandy. Tako Sternov kot Diderotov pripovedni postopek sta bila v svojem času nova in nenavadna. Kundera ga razvija v drugem žanru: njegova osrednja junaka se ves čas »samonanašalno« sprašujeta, ali sta sploh dobro »zamišljena« in predvsem ali sta sama kriva za svojo usodo ali pa je vse zapisano nekje zgoraj, v nekem širšem in večjem načrtu. Vsi liki po vrsti pa poskušajo povedati svoje v glavnem ljubezenske zgodbe, skačejo drug drugemu v besedo, vdirajo drug drugemu v zgodbo in doživljajo ljubezenski zanos, telesno strast, varajo in so žrtve prevar, spletkarijo in se maščujejo, nazadnje pa so kaznovani za svoje (in tuje) napake. In vendarle so pri Kunderi tudi odrešeni, saj gre navsezadnje samo za teater, v katerem je bistveno spoznanje, da mora človek, srečen ali nesrečen, zmeraj naprej, pa četudi ne ve, v katero smer se podaja.
Zaradi številnih potujevalnih postopkov, naracije, ki prehaja v dejanje in spet nazaj v pripoved, likov, ki vstopajo v svoje in tuje zgodbe in svobodno izstopajo iz svojih vlog ali pa glede na situacijo prevzemajo druge, ta izrazito postmodernistično napisana igra danes zveni presenetljivo sveže in duhovito, lahko bi rekli celo »postdramsko«. Seveda pa še zmeraj lahko razberemo v njej tudi kritiko režima, v katerem je nastala: problem izdaje, prevlade slabih pesnikov, pisanja zgodovine na novo, odtujenosti, življenja z zamašenimi usti, uporabe pavšalnih floskul itd., vse to so bodice, ki v pol stoletja od nastanka igre žal niso otopele.
Darja Dominkuš

 

Vstopila je, postavila obe steklenici na mizo in rekla: ”Dajva, gospod Jacques, pobotajva se…” Krčmarica ni bila več posebno mlada; bila je velika in košata ženska, okretna, zdravega obraza, lepo zalita, malo širokih ust, lepih zob, širokih lic, malo izbuljenih oči, ploščatega čela, nadvse čedne polti, odprtega, živega in veselega izraza, malo čvrstih rok, a nebeških dlani, dlani, da bi jih človek slikal in modeliral. Jacques jo je prijel čez pas in jo krepko objel; njegova zamera ni nikoli vzdržala zoper dobro vino in lepo žensko; to je bilo pisano tam zgoraj njemu, vam, bralec, meni in mnogim drugim. ”Gospod”, je rekla gospodarju, ”menda naju ne boste pustili, da bi sama pila? Poglejte, morebiti je pred vami še sto milj pota, a na vsej poti ne boste nikjer boljšega pili.” In ko je to govorila, je stisnila eno izmed steklenic med kolena in izvlekla zamašek; to je napravila nenavadno spretno in zamašila grlo s palcem, ne da bi ji ušla pri tem kakšna kapljica vina. ”Dajmo,” je rekla Jacquesu; ”brž, brž, kozarec sem.” Jacques je pristavil kozarec; krčmarica se je smejala, smejala pa sta se tudi Jacques in njegov gospodar. Spili so nekaj kozarcev drugega za drugim do dna, da bi jim ne ušla modrost steklenice, potlej je rekla krčmarica: ”Hvala bogu! Zdaj so vsi v postelji, ne bodo me več motili in potemtakem lahko nadaljujem svojo povest.” Jacques jo je pogledal z očmi, ki jim je šampanjsko vino pomnožilo naravno živahnost, in rekel nji ali svojemu gospodarju: ”Naša krčmarica je bila lepa kot angel; kaj se vam zdi, gospod?”
Denis Diderot, Fatalist Jacques in njegov gospodar

Gleda jo in njegov pogled bega po njenem telesu v obsedajoči histeriji, ki se iz trenutka v trenutek polni z vprašanjem za vprašanjem. Njegov pogled se trudi biti neopazen, a hkrati se trudi videti vse, zaobjeti, prepoznati, zaznati, opaziti, popisati, presoditi, oceniti, razpoznati vse, kar vidi na njej.
Med svojim opazovanjem pozabi, koga gleda in zakaj.
Opazuje in se sprašuje – kdo je kriv za njegov pogled.
Zave se zgodovine lastnega gledanja.
Zave se vseh pogledov, vseh gledanj, vseh opazovanj in vseh zaznav.
Gleda njeno telo in začuti lastno telesnost ter v lastni telesnosti zazna nekaj nenavadnega – zgodovino lastnega telesa, ki je, odkar pomni, zanj le stroj za njegov pogled.
Zave se osebne zgodovine. Zave se vseh podob, ki so izoblikovale njegov pogled, in jih sprejme in jih potrdi in jih prizna in jih posveti in jih oznani in jih malikuje in se zave lastne nesreče in jo zatre in jo preusmeri in jo skrije in jo zataji in pogleda njo in v njej vidi nekaj, česar še ni videl, in to zataji in jo vidi takšno kot vse in se pomiri in se nasmehne in se sprijazni.
Med tem, ko jo gleda, mine njegovo življenje in njeno in na njeno mesto stopi druga in na njeno mesto spet druga in spet in spet in na njegovo stopi drug in gleda z istimi očmi in s temi očmi gleda neko njo, kot je nekdo pred njim gledal njo in nekdo pred tem gledal spet neko drugo njo. In tako gledajo in njihov pogled postaja edino, kar ostaja jeziku.
Besede postanejo pogumne, postanejo brezštevilne, postanejo vsemogočne in se zapišejo v seznam besed, ki se naslovi s krovno kataloško besedo – zgodovina. Beseda se zave same sebe in se odreče sami sebi in se imenuje posledica in ta posledica se odreče sami sebi in se imenuje posledica in tako v večnost.
Globlje in globlje tone v svoje razumevanje odnosa do samega sebe in do nje in do zgodovine in do besed in do zapisanega in do storjenega in do naučenega in do sprejetega in do izrečenega in do narejenega in do nepopravljivega in do opravičljivega in do neopravičljivega … vse bolj je vrtoglav in nemočen in obupan in vdan.
Dokler ne ostane sam in neomajen. In raztelešen. In večen.
Dorian Šilec Petek

Iz gledališkega lista

Ali je iti nekam vprašanje svobodne volje? Je. Vendar, ali je z dejstvom, da ne vemo, kam gremo, pogojena resnica našega obstoja? Je nenehno samospraševanje po cilju in bistvu zavedanje, da je treba nekaj spremeniti? Ali pa je mlatenje prazne slame, namenjeno temu, da mine čas in nam ni treba zares začeti spreminjati vzorcev delovanja in mišljenja? Smo ali nismo odgovorni za svoja dejanja?
V primeru, da je slednje vprašanje lahko izrečeno še zmeraj brez občutka slabe vesti, brez zavedanja časa, ki je šel naprej, in še zmeraj z istim odgovorom»Stvari pač take so, kot so«, potem sta Jacques in njegov Gospodar današnjemu človeku nadvse potrebna lika.
Diderot, avtor Fatalista Jacquesa in njegovega gospodarja, je prvi, ki oriše sliko sveta (s katero se ukvarja uprizoritev), kjer se dva moška med potovanjem z zelo jasnim ciljem pomenkujeta in si krajšata čas z opolzkimi zgodbicami in težkimi filozofskimi vprašanji. Diskrepanca med enim in drugim nivojem zgodb je le navidezna, saj smiselnost visokega intelektualnega razvijanja filozofije fatalizma na eni strani in na drugi padanje na slabe šale o ženskih ritih in balkonih ter tem, kdo, kdaj in kje je zgubil nedolžnost, nima druge funkcije kot kratkočasenje. Ne gre za to, da bi se res kaj spremenilo. Ne gre za to, da bi se bil kateri od njiju zmožen spreobrniti. Gre za to, da se soočimo s stanjem družbe, s stanjem časa, v katerem živita, s klimo, ki vlada, in z občutkom brezizhodnosti, v katerega sta ujeta.
Staša Prah, Kam gremo? Kdo pa ve, kam gremo … (odlomek)

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALEC

Primož Vitez

Drama Igralec: Primož Vitez | odpri ustvarjalca

DRAMATURGINJA

Staša Prah

Drama Igralec: Staša Prah | odpri ustvarjalca

SCENOGRAFKA

Sara Slivnik

Drama Igralec: Sara Slivnik | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFKA

Tina Bonča

Drama Igralec: Tina Bonča | odpri ustvarjalca

SKLADATELJ

Laren Polič Zdravič

Drama Igralec: Laren Polič Zdravič | odpri ustvarjalca

KOREOGRAF

Matjaž Farič

Drama Igralec: Matjaž Farič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Andrej Hajdinjak

Drama Igralec: Andrej Hajdinjak | odpri ustvarjalca

LEKTOR

Arko

Drama Igralec: Arko | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Timon ŠturbejDrama Igralec: Timon Šturbej | odpri igralca

Jacquesov gospodar

Pia ZemljičDrama Igralec: Pia Zemljič | odpri igralca

Gostilničarka

Rok ViharDrama Igralec: Rok Vihar | odpri igralca

Saint-Ouen

Boris MihaljDrama Igralec: Boris Mihalj | odpri igralca

Bigre mlajši

Zvone HribarDrama Igralec: Zvone Hribar | odpri igralca

Bigre starejši; Policist; Sodnik

Na sporedu

23

DECEMBER

ČETRTEK

VELIKI ODER

Abonma PREMIERA 2021/22

(sezona 2021/22),

IZVEN in KONTO

27

DECEMBER

PONEDELJEK

VELIKI ODER

Abonma VELIKI ODER V–4

(sezona 2021/22),

IZVEN in KONTO

TUDI KOT IZBIRNA PREDSTAVA

28

DECEMBER

TOREK

VELIKI ODER

Abonma VELIKI ODER V–5

(sezona 2021/22),

IZVEN in KONTO

TUDI KOT IZBIRNA PREDSTAVA

29

DECEMBER

SREDA

VELIKI ODER

Abonma VELIKI ODER V–6

(sezona 2021/22),

IZVEN in KONTO

TUDI KOT IZBIRNA PREDSTAVA

30

DECEMBER

ČETRTEK

VELIKI ODER

Abonma VELIKI ODER V–7

(sezona 2021/22),

IZVEN in KONTO

TUDI KOT IZBIRNA PREDSTAVA

Zapri