Besedilo uprizoritve Bobby in Boris je podnaslovljeno kot igra. Avtorji Dušan Jovanović, Mitja Čander in Eva Mahkovic so se poigrali s konotacijami gledališke in šahovske igre ter s tem intrigantno izpostavili pojem igre kot take. Hkrati pa uprizoritev vzpostavlja sorodnost med igro in tragedijo po antičnem vzoru.
Igro Bobby in Boris lahko spremljamo kot vznemirljivo dokumentarno igro s komaj zaznavnimi elementi fikcije ali pa kot od dokumentarnosti popolnoma oddaljeno zgodbo. Dogajanje je postalo novodobni mitos, ki je zaradi svoje kompleksne dramatičnosti šahovske in psihološke igre nadvse uporaben za dramsko obdelavo. Z napeto zgodbo, liki, zapletom, stopnjevanjem, vrhom in malodane katarzičnim razpletom. Vse osebe v igri so nastale na podlagi realnih oseb, v posameznih prizorih so uprizorjeni bodisi izseki realnega dogajanja ob preigravanju partij bodisi izmišljeni, fiktivni prizori, ki bi se po logiki razvoja dogodkov lahko tudi v resnici zgodili. Igro močno opredeljujejo tudi dokumentarne razsežnosti zapleta med posameznimi partijami in razpleta po končanem dvoboju. Vse partije so natančno opisane in komentirane v šahovski literaturi. Kljub temu, da morda poznamo končni rezultat 12,5 : 8,5 za Fischerja, nas igra ujame v napetost, ki jo sprožajo posamezne partije, pa tudi suspenzi, ker izzivalec ne zasede svojega mesta ob dogovorjenem času, in psihološka vojna, v kateri Bobby Fischer z zahtevami po drugačnih pogojih za igro preizkuša meje potrpežljivosti vseh soudeleženih.
Bobby in Boris je kot rečeno igra v različnih pomenih tega pojma. Dokumentarna, šahovska, gledališka, v prenesenem pomenu tudi psihološka ipd. Precej zanimivo in nevsakdanje je na odru gledati vrhunska dramska igralca z zavedanjem, da hkrati igrata dve igri, gledališko in šahovsko. Obenem se vzpostavlja vprašanje, v čem sta si ti dve igri podobni in v čem se bistveno razlikujeta.
Eva Kraševec