Režiser
Carlo Goldoni
Zaljubljenca
»Jaz sem z ljubeznijo opravil.«
Naslov izvirnika: Gl’innamorati
Prva slovenska uprizoritev
Premiera
17. september 2016
Veliki oder
Trajanje:
110 minut, brez odmora
Številna besedila znamenitega italijanskega komediografa Carla Goldonija delujejo danes neverjetno sodobno in živo. Tako komedija Zaljubljenca (1759) ni le zabavna prigoda mladega para, ki si zaradi ljubezenske preobčutljivosti in strahu pred osmešenjem nenehno otežuje pot do skupnega življenja, temveč tudi prava vivisekcija znevrotiziranih, z vsakršnimi, tako potrebnimi kot nepotrebnimi skrbmi obremenjenih medčloveških odnosov. Sorodniki in prijatelji mladih zaljubljencev, tudi sami vsak po svoje v težavah, so prisiljeni v vlogo nekakšnih psihoterapevtov, ki se trudijo pomagati in jima (zaman) poskušajo odpreti oči. Toda značajska muhavost in slikanje ljubezni, ki se pogosto demonstrira kot njeno nasprotje, kot okrutnost in poigravanje z ranljivimi čustvi, ni edina tema Zaljubljencev. Nevsiljivo in v drugem planu kaže Goldoni meščane, ki materialno še komajda vzdržujejo življenjski slog, v katerem bi radi živeli. Že samo za boljše kosilo se morajo odreči družinski srebrnini, vzdrževanje videza pa jih spravi tudi ob duševni mir in jih peha v najrazličnejše nevroze. Čeprav se Zaljubljenca v skladu s komedijskimi pravili končata srečno, s poroko, pa ob današnjem branju te spretno izpisane komedije ostane grenak priokus, da je njen svet neprijetno podoben našemu, v katerem na robu negotovosti razprodajamo dediščino nekih boljših časov in živimo v strahu, da temu, kar nezadržno prihaja, nismo kos.
Z režijo Goldonijevih Zaljubljencev se v Dramo po dvajsetih letih vrača uveljavljeni italijansko-hrvaški režiser Paolo Magelli, čigar režije slovijo tako po gledališki magiji kot po obveznem družbenokritičnem razmisleku.
Iz gledališkega lista
Zaljubljenca, besedilo, ki ga štejejo za eno Goldonijevih velikih komedij, je lep primer goldonijevske reforme komedije, ki se odreka preprostosti improvizacije ter akrobacijam in ki snema maske v dobro definiranosti značajev, v katerih se lahko občinstvo, tako nekdanje kot današnje, prepozna kot posameznik, ki se trudi za uresničitev utopije. Kajti med njimi ni abstraktnih modelov nedosegljivih človeških vrlin, niti takšnih, ki utelešajo absolutno zlo, ampak v odločitvah junakov prepoznamo značaje, ki jih je generiralo življenje samo in nam s tem omogočilo, da prikažemo in razkrijemo njihovo eksistenčno tesnobo. Ta pa odpira odrski prostor tragikomičnim učinkom. Tokrat to počne z iskanjem ljubezni. In ko raziskujemo ta magični protorealizem, ob tem pa se z vso potrebno resnostjo izogibamo površnemu pristopu, s katerim se velikokrat lotevajo tega avtorja, je tisto, kar zares lahko odkrijemo v njegovi pisavi in kar nas je vodilo in navdihovalo med uprizarjanjem te igre, literarno dejstvo, da je Goldoni svojevrsten Čehov ante temporem. Pisec, v katerem lahko najdemo veliko več kot le omejenega kronista šibkosti in deviacij svojega časa.
Željka Udovičić Pleština, Lažem samo resnico (odlomek)
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Fabrizio, star meščan
Eugenia, Fabrizieva nečakinja
Flaminia, Fabrizieva nečakinja, vdova
Fulgenzio, meščan, zaljubljen v Eugenio
Clorinda, Fulgenzieva svakinja
Roberto, plemič
Alojz Svete/Jernej Šugman
Ridolfo, Fabriziev prijatelj
Lisetta, sobarica v Fabrizievi hiši
Matjaž Tribušon
Cuzanešplje, star Fabriziev služabnik
Tognino, Fulgenziev služabnik
Nagrada
Maša Derganc – nagrada Sklada Staneta Severja 2016, tudi za vlogo Eugenie
Iz medijev
sta.si, 15. september 2016
morel.si, 15. september 2016
rtvslo.si, 16. september 2016
rtvslo.si, 16. september 2016, Ksenja Tratnik
Radio Slovenija 3, Svet kulture, 16. september 2016
delo.si, 17. september 2016, Vesna Milek
delo.si, 17. september 2016, Igor Bratož
TV Slovenija 1, Dnevnik, 17. september 2016, marjana Ravnjak
24ur.com, 18. september 2016, Teja Pelko
Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 18. september 2016, Dušan Rogelj
TV Slovenija 1, Profil, 12. oktober 2016, Marjana Ravnjak
Prikaži vseSkrij