Sally Potter je britanska režiserka in scenaristka, znana predvsem po svojem filmskem opusu. Celovečerni film, s katerim je zaslovela, je Orlando (1992) po romanu Virginie Woolf s Tildo Swinton v naslovni vlogi. Je tudi avtorica Gneva (Rage, 2009), prvega v zgodovini filma, ki je bil premierno (v sedmih delih) predvajan na mobilnih telefonih.
Njen film Party, za katerega je napisala tudi scenarij, je bil premierno predvajan februarja 2017 na filmskem festivalu Berlinale, na katerem so ga kot najboljšega nagradili nemški filmski kritiki, kmalu zatem, novembra istega leta, pa je bil uvrščen tudi na festival Liffe v Ljubljani (z naslovom Zabava). Film je posnet v črno-beli tehniki; prizorišče je omejeno na nekaj prostorov ne preveč razkošnega londonskega stanovanja višjega srednjega razreda; trajanje je za žanr celovečernega filma razmeroma kratko, dobrih 70 minut, in vtis je, da gledamo dogajanje v realnem času; oseb je sedem in vseh sedem vlog je oblikovala vrhunska mednarodna igralska zasedba (2 Britanki, 1 Britanec, 2 Američanki, 1 Irec in 1 Švicar).
Odrsko priredbo (2018) filma, ki ga je recenzent ugledne ameriške revije za filmsko umetnost Variety primerjal z dvema filmoma, z Kdo se boji Virginie Woolf? Mika Nicholsa po igri Edwarda Albeeja in z Diskretnim šarmom buržoazije Luisa Buñuela, je napisala avtorica sama. Žanrsko se igra uvršča med črne komedije.
Party na svojem domu priredi Janet, ki je pravkar dosegla najvišjo točko svoje politične kariere – postala je ministrica za zdravstvo vlade v senci. Z možem, znanstvenikom, povabita na slavje najožji krog prijateljev: Janetino najbližjo zaupnico z njenim možem, Janetino prijateljico, ki je profesorica t. i. ženskih študij, z njeno nosečo ženo, ki je znamenit chef, in Janetino sodelavko z njenim možem, privlačnim mladim finančnikom, ki pa pride brez žene in napove, da se jim bo ta pridružila pozneje.
Duhoviti, inteligentni, kot blisk hitri dialogi se dotaknejo tem, kakršne pričakujemo v krogu izobraženih, razgledanih in elokventnih oseb z artikuliranimi stališči: politike, krize zdravstvenega sistema, demokracije, feminizma … Njihov racionalni in kultivirani modus pa preglasijo emocije, ko Janetin mož izbere prav ženin party za razkritje dveh dejstev: da je na smrt bolan ter da se bo ločil od žene in svoje preostale dni preživel z omenjeno Janetino sodelavko. Njegovo zdravstveno stanje in neslutena odločitev usodno vplivata na vse zbrane. Naraščajoča napetost nadaljnjega razvoja dogodkov, novih razkritij in priznanj, predvsem pa spoznanja o krhkosti navidez še tako trdnih odnosov in močnih zavezništev, kulminira v presenetljivem finalnem obratu, ki pa mu je detektivsko pozornejši gledalec lahko že prej prišel na sled.
Mojca Kranjc