Nauk Opere tako gotovo ne more biti sočutje z reveži, pa tudi noben drug moralni nauk ne. Brechtova dialektika je namreč vseskozi materialistična: noben moralni ideal ne more razrešiti težavnosti, ki izhaja iz realnih protislovij družbe. Kot zapiše Brecht, imamo družbeno ureditev, v kateri se ne živi moralno, ampak se živi od morale;³ bodisi dobesedno, kot Peachum, bodisi od družbene neenakosti, ki jo pomaga vzdrževati tudi morala vladajočega razreda. V finalnem songu drugega dejanja se Mac postavi pred zaveso, da bi grobo in konkretno, tako kot se za materialistično zavrnitev idealov spodobi, zavrnil pridiganje revnim zločincem (pridruži se mu ena od ženskih oseb Opere – Brecht si je večkrat premislil, katera –, ki takšno zavrnitev aplicira tudi na prostitutke): »Učite nas, kako bi se ravnali, / kako se grešnost in zločin zatre. / Kaj ne bi rajši nam kaj žreti dali, / preden se vaša pridiga začne.« Še en Macov nauk torej, če že ne moralni nauk, pa vsaj nauk o morali. A nauk ni v »vulgarnem« materializmu prednosti zadovoljevanja potreb pred višjimi vzgibi. Ne gre za naravno in nespremenljivo dejstvo, da človek živi od hrane; gre za družbeno ureditev, v kateri človek (in torej ne le odpadniški sloj) »od zločina le živi«. Da bi nam podale takšne nauke, dramske osebe deloma izstopijo iz svoje vloge in stopijo na mesto rezonerjev, ki na dogajanje že gledajo od zunaj.⁴ Morda pri tem ne gre toliko za to, da bi gledalce poučevale, temveč da same postanejo model gledalca, kakršnega naj bi proizvedlo epsko oz. dialektično gledališče: kritičnega opazovalca resničnega sveta, ki svoja opažanja že razume tudi v kontekstu njegovega spreminjanja.
Rok Benčin, Se lahko iz tega kaj naučimo? (odlomek)

3 Bertolt Brecht, »Die Dreigroschenoper«, v: ibid., str. 57.
4 Kot v svojem komentarju Brechtovega gledališča pravi Louis Althusser, »ni nobena oseba v sebi ›morala zgodbe‹ – razen v primerih, ko nekdo stopi naprej k odrski rampi, si sname masko in potem, ko je igra končana, ›potegne iz nje nauk‹ (in je tedaj zgolj gledalec, ki razmišlja o nji od zunaj ali, bolje povedano, ki nadaljuje njeno gibanje: ›Nismo mogli storiti bolje, na vas je, da iščete naprej …‹).« Louis Althusser, »›Piccolo‹, Bertolazzi in Brecht«, prev. S. Žižek, v: Za Marxa, Ljubljana: Založba /*cf., 2023, str. 149.