Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.

Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.

Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.