Dogajanje Kozakovega Kongresa (1968) je postavljeno na univerzo, ustanovo, ki združuje skrajni domet posameznikovega in družbenega znanja, raziskovanja, kulture, umetnosti, napredka in ne nazadnje svobode. Kongres univerzitetnih profesorjev želi univerzo osvoboditi političnih vplivov in zahtev, vendar to povzroči agresivno reakcijo oblasti, ki univerzo samo še bolj zaplete v vrtinec ideoloških sporov in bojev za vpliv in prevlado. V teh sporih izgublja prav tisto, zaradi česar je nastala − svojo samostojnost, svobodo raziskovanja in mišljenja, kritičnost in potrebo po širjenju humanističnih idej in idealov. Vse bolj postaja samo poligon osebnih interesov in gole tehnicistične funkcionalnosti. Kozak je igro napisal v času popuščanja vladajočih ideologij in tik pred znamenitimi študentskimi nemiri leta 1968, ko je bilo treba na novo ovrednotiti etično in filozofsko držo intelektualcev v sodobni družbi. Vendar se zdi nadvse primerna tudi za današnji čas, ki ga obvladujeta samo še ideologija svobodnega trga in teorija rentabilnosti. Vprašanja o namenu univerze, o njeni družbeni odgovornosti, o svobodi in zavezanosti lastnim idealom na eni strani in o nuji po koristnosti in uporabnosti, po služenju tehnološkemu napredku in kapitalu na drugi strani so morda danes bolj pereča kot kdajkoli prej.