Režiser
Albert Camus
Kaligula
»Še sem živ!«
– Albert Camus
Naslov izvirnika: Caligula
Premiera
16. november 2013
Veliki oder
Trajanje:
150 minut, z odmorom
Kaligula (1938) je Camusovo osrednje dramsko delo, v katerem je izpostavil enega najprivlačnejših in najbolj usodnih zgodovinskih motivov. Kaligula pooseblja posebno obliko spervertirane oblasti, ki razglaša, da deluje v imenu pravega in koristnega, je pa brez nujnega moralnega čuta. Čeprav je Kaligula v »vsakem izmed vas«, kakor je Camus zapisal v enem izmed prvih osnutkov, ni naključje, da se mu je ideja za dramo porodila v času vzpona fašističnih voditeljev in da je igro pisal ter dopolnjeval v času svetovne vojne. Kaligula je prototip avtoritarnega oblastnika, ki pod krinko ciničnega leporečja o prizadevanju za občo srečo uveljavlja izključno le svojo neizprosno in hladnokrvno voljo do moči.
Iz gledališkega lista
Kaligula je torej obetal igralski in režijski izziv za mladega umetnika Camusa. Mlad umetnik pa je prav tako tudi osrednji dramski lik, cesar Kaligula. Medtem ko patriciji v negotovosti čakajo na njegovo vrnitev, Kereja zasluti: »Cesar in umetnik, to nekako ne gre skupaj.« Kombinacija, ki združuje moč z domišljijo, je lahko nevarna. Umetnost, ki premika meje nemogočega v domišljiji, bi, če bi te spremembe udejanjila v resničnosti, lahko ogrozila obstoječi red. In prav to je Kaligulov namen. Po neposredni izkušnji smrti ljubljene sestre Druzile, ki ga sooči s spoznanjem o absurdnosti sveta, se odloči, da bo svojo moč in oblast izkoristil zato, da bo ta svet spremenil. Spremeniti pa ga hoče scela, prek skrajnih meja mogočega, vse do tega, da bodo ljudje nehali umirati in bodo postali srečni. Ker je ta svet lažniv, se odloči, da bo zvesto sledil načelu doslednosti in uveljavljal resnico. Stvari se ne bodo več izdajale za nekaj, kar niso, poimenoval jih bo z njihovimi pravimi imeni. Kar pomeni, da začne dejansko in dosledno izvajati oblast, ki mu kot cesarju pravzaprav pritiče in ki so jo doslej imeli v rokah patriciji. Vladati pa pomeni krasti, kar ve že vsak otrok … Po tej logiki se začne razpletati klobčič njegovih neusmiljenih oblastniških dejanj, s katerimi ne prizanaša ne lažnivi družbi ne lažnim bogovom. […] Vendar Kaliguli spoznanje o absurdnosti onemogoča kakršnokoli resnično spreminjanje sveta. Vsekakor se zaveda, da nikoli ne bo mogel doseči, da bi bili ljudje srečni in nesmrtni. Spoznanje absurda Kaliguli odvzema upanje in željo po spremembah in ga popolnoma paralizira za vsa dejanja razen – zaenkrat še – za destrukcijo. […] Med vladavino skrajno nihilističnega in ciničnega samodržca in neskončno zgodbo same sebe reproducirajoče oblastne elite, ki ne služi ničemur drugemu kot sebi, pravzaprav ni nobene razlike, obe sta enako omejeni, enako pogubni. Camus, manj filozof kot umetnik, ni iskal političnih alternativ. Upira se življenje samo, čeprav kratko in nesmiselno.
Lara Simona Taufer, Umetnik na oblasti (odlomek)
Ustvarjalci
Avtorska ekipa
Igralska zasedba
Kaligula
Kesonija
Helikon
Scipio
Jernej Šugman
Kereja
Senekt
Lucij
Metelij
Mereja
Mucij
Lepidij
Kasij
Daniel Day Škufca/Robert Korošec/Matija Rupel/Nik Škrlec
Suženj
Nagrada
Branko Hojnik – nagrada za ustvarjalce na vizualnih področjih kulture trend 2014, tudi za scenografijo Kaligule
Iz medijev
TV Slovenija 1, Dobra ura z Bernardo, 9. december 2013
pogledi.si, 2. december 2013, Matic Kocijančič
TV Slovenija 1, Osmi dan, 21. november 2013
TV Slovenija 1, Dobro jutro, 19. november 2013, Ana Tavčar
Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 17. november 2013
rtvslo.si/blog, 17. november 2013, Tanja Mojzer
film-mag.net, 17. november 2013, Ada Jukić
TV Slovenija 1, Dnevnik, 16. november 2013, Dejan Ladika
delo.si, 16. november 2013, Jela Krečič
ARS - 3. Program Radia Slovenija, Svet kulture, 15. november 2013
sigledal.org, 15. november 2013
Prikaži vseSkrij