Zadnja igra pesnika in dramatika Daneta Zajca, enega najvidnejših sodobnih slovenskih literatov, predstavlja svojevrsten vrhunec njegovega ustvarjanja.
Postavljena je v samo »srce ognja«, v predsmrtno ekstazo, v kateri se bodo še enkrat odvrtele vse življenjske strasti, vse mračno in vse lepo, kar doleti človeka na njegovi mukotrpni poti.
Oglar Gregor, ki v kvatrni noči varuje svojo oglarsko kopo, ni samo oglar, je tudi pesnik. Njegovo zaznavanje je občutljivo in celovito; drevesa in ljudje, vsemogočna in kruta narava, resnična in pravljična bitja, zgodbe iz tega in z onega sveta, sanjski prividi in stvarne sence − vse to mu dela družbo, medtem ko pazi, da se njegova kopa ne bi sesula v prah in pepel in bi z njo dogorelo tudi njegovo življenje. Na straži ga obiskujejo oglarji iz starih, žalostnih zgodb, ki so se končale z onemoglostjo in smrtjo. Pokojniki pričajo, da jim je zlodej pred smrtjo poslal privid lepega dekleta, ki jim je v sladki omami izpilo življenjsko snov. Prelepo dekle obišče tudi Gregorja in zaneti v njem slo, ki se bo izpolnila z njuno čudaško poroko. Ta bo nemara za vselej zvezala šibkega človeka in premočno naravo, živi svet pritlehnih človeških interesov in mrtvi svet vesti in obračunov. Na poroko prihajajo različni svatje. Neprostovoljno se znajdejo tam živi oglarji, s sebičnimi motivi vpleteni v nelepe zgodbe svojih mrtvih tovarišev. Mrtvi prihajajo po zadoščenje. Za glasbo in obred bo poskrbel zbor peklenščkov in čarovniških bitij, ki se hrupno norčujejo iz vsega človeškega. V divjem plesu se bodo vse zgodbe zlile v eno; vroča kri in mrzli prijem smrti, sanjske podobe in ostre skale stvarnosti, divji utrip srca in razmetani potrgani udi.