Režiser
Anton Pavlovič Čehov
Ivanov
Kaj je narobe z mano?
Naslov izvirnika: Иванов
Premiera
12. januar 2019
Veliki oder
Trajanje:
200 minut, z odmorom
Drama Ivanov (1887) sodi v zgodnje ustvarjalno obdobje Antona Pavloviča Čehova. Ob svojem nastanku je zmedla tako občinstvo kot kritike, navajene jasne karakterizacije likov in nedvoumnih žanrskih pravil. Čehov, v marsičem predhodnik in začetnik sodobne dramatike, je vsa pravila postavil na glavo. Komični, včasih celo groteskni elementi in liki se tudi v Ivanovu prepletajo z žalostnimi usodami, zavoženimi življenji in tragičnimi prvinami. Čehov je na svojega osrednjega junaka in njegovo okolje gledal kot umetnik in kot zdravnik, posebej so ga zanimala področje psihiatrije in etična vprašanja. »Diagnoze«, ki jih je postavil svojemu junaku, se zdijo presenetljivo današnje: izgorelost, malodušnost, naveličanost, zdolgočasenost nekoč sijajnega izobraženca, podjetnega in karizmatičnega idealista. Poleg depresije pestijo Ivanova tudi materialne težave, denar si izposoja pri oderuhih, njegovi rokohitrski uslužbenci mu parajo živce ter uničujejo imetje in ugled. Predvsem pa ga muči slaba vest zaradi bolne žene, ki ji ne more zares stati ob strani, saj je že dolgo ne ljubi več. Novo ljubezensko zvezo s hčerjo bogatih posestnikov tako že v izhodišču zaznamujejo občutki krivde pa tudi obsojanje okolice. Toda Ivanov je sam sebi najostrejši sodnik, neusmiljeno se analizira, koplje po svojih mislih in čustvih, da bi razumel, kaj se mu je zgodilo, kako se je sam prignal na rob duševnega zdravja. In vendar je tudi na robu še sposoben radikalno razrešiti svoj položaj. Zato sodi Ivanov kljub vsej svoji »neustreznosti« ali pa prav zaradi nje med magistralne like svetovne dramatike, med tiste »omahljivce«, ki zaradi neprizanesljivih etičnih načel nastavljajo ogledalo tako sebi kot celotni družbi.
Čehov pravi v Ivanovu, da ženske kvarijo človeški rod in da se bojo po njihovi zaslugi kmalu rojevali samo še nergači in psihopati. V neki drugi njegovi igri pijani in razočarani moški v kavarni modrujejo, da največje zlo na svetu niso vojne, temveč ženska. Ko poskušamo danes na novo definirati moško-ženske odnose in vzpostaviti nove standarde v skupni komunikaciji, ki si je želimo in se je hkrati bojimo, zveni Čehov neverjetno vznemirljivo. Slika moško nesposobnost, nemoč, strah, neodločnost in žensko željo po aktivni ljubezni. Več ko je treba vložiti v ljubezen do nesrečnika, boljša je, meni mlada Saša v odgovor vsem Ivanovovim dvomom. Prvinski odnos med moškim in žensko je v samem središču Ivanova, ponuja možnost za globinsko raziskovanje in tudi za preverjanje naših današnjih »liberalnih« in »konservativnih« stališč. Je ženska res največje zlo ali pa je ljubezen edina rešitev?
Aleksandar Popovski
Iz gledališkega lista
V tem grobem, materialistično naravnanem okolju boleče izstopajo vsi, ki so vsaj malo drugačni. Seveda je prvi med njimi Ivanov, potem pa še vsi, ki so tesneje povezani z njim. Ivanov je prototip intelektualca, idealista, ki se ne prilagodi okolju in zato propade. V igri sam večkrat razloži svojo situacijo: bil je mlad, na univerzi si je pridobil znanje in verjel, da bo z njim izboljšal svet, pa četudi gre samo za podeželsko posestvo. Modernizirati je poskušal kmetijstvo, izobraziti kmete, poskrbeti za boljše razmere. Zaljubil se je strastno, idealistično, niso ga ustavile ovire, kot je druga vera. In v nekaj letih izgorel, zapravil denar, izgubil iluzije, ostala je samo pošastna utrujenost, ki je ubila celo ljubezen. Čehov zelo natančno popisuje, kako Ivanov v svoji, danes bi temu rekli izgorelosti postaja drugačen, apatičen, do nesrečne žene celo grob. In če avtorjevi sodobniki v gledališču niso mogli sprejeti podobe propadlega junaka, je danes prav to tisto, zaradi česar nam je blizu in ga lahko razumemo.
Darja Dominkuš, Čehov, naš tovariš (odlomek)
Ustvarjalci
Avtorska ekipa
Igralska zasedba
Ivanov, Nikolaj Aleksejevič, stalni član urada za kmetijsko dejavnost
Ana Petrovna, njegova žena, rojena Sara Abramson
Šabelski, Matvej Semjonovič, grof, ujec Nikolaja Aleksejeviča
Lebedev, Pavel Kirilič, predsednik zemske uprave
Zinaida Savišna, njegova žena
Saša, hči Lebedevih, 20 let
Lvov, Jevgenij Konstantinovič, mlad okrajni zdravnik
Babakina, Marfa Jegorovna, mlada vdova, posestnica, hči bogatega trgovca
Kosih, Dmitrij Nikitič, uradnik na davčni upravi
Borkin, Mihail Mihajlovič, daljni sorodnik Ivanova in upravitelj njegovega posestva
Avdotja Nazarovna, starka z neugotovljivo zaposlitvijo
Prvi gost
Drugi gost
Tretji gost
Praskovja, služkinja pri Lebedevih
Nagradi
Žaromet za najboljšo gledališko uprizoritev sezone 2018/19, revija Vklop, Ljubljana
Danijela Grgić – nagrada Gorana Merkaša za plakat, 6. Bienale gledališkega plakata Bijenale kazališnog plakata, Varaždin, 2019
Iz medijev
sta.si, 10. januar 2019
sta.si, 10. januar 2019
si.rbth.com, 11. januar 2019, Tibor Malinovič
Radio Slovenija 3, Svet kulture, 11. januar 2019
Radio Slovenija 2, Kulturnice, 11. januar 2019
mladina.si, 11. januar 2019, Izak Košir
misli.sta.si, 12. januar 2019
rtvslo.si, 12. januar 2019
delo.si, 12. januar 2019, Igor Bratož
TV Slovenija 1, Dnevnik, 12. januar 2019
24ur.com, 13. januar 2019
Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 13. januar 2019
dnevnik.si, 14. januar 2019, Nika Arhar
TV Slovenija 1, Odmevi, 14. januar 2019, Nika Arhar
lokalne-ajdovscina.si, 18. januar 2019, Nejc Furlan
radiokaos.info, 21. januar 2019
Prikaži vseSkrij