Ali smo priča procesu avtodekontekstualizacije posameznikov? Procesu, pri katerem posameznik sam sebe izvzame iz širših družbenih procesov in v imenu svoje trenutne življenjske situacije in vzgibov zahteva od družbenih institucij, da poskrbijo za njegovo željo? Če je sporočilna vrednost samomora Millerjevega protagonista usmerjena k izboljšanju družbenih okoliščin – naj bodo družbeni mehanizmi takšni, da se nikomur ni treba ubiti iz obupa –, kako lahko opredelimo sporočilno vrednost dramskega besedila Bog? Če bomo doživljali obup in čutili željo po smrti, naj nam družba pomaga pri uresničitvi te želje? Ali pa naj se usmerimo k izboljšanju socialnih okoliščin in brezpogojno zagovarjamo vrednost življenja?
Težko si predstavljam življenje v družbi, ki se je odrekla svoji dolžnosti zaščititi življenje. Opozicija med pravicami posameznikov do odločanja o lastnem življenju in brezpogojnim vrednotenjem življenja kot takšnega s strani družbenih institucij mora vzdržati.
Ta nerešljiva napetost se odlično pokaže v dramski repliki:
»Pravni red državljana ne sme patronizirati. Ne more pa biti naloga države, da pomaga pri samomoru.«
Ivana Mandarić, Kdo je bog? (odlomek)