Zdravnica ni le besedilo o zablodah kulturne vojne, pač pa pomagalo za razmišljanje o resničnih vzrokih za spektakelsko inkvizitorstvo, ki proizvaja temeljne nesporazume in onemogoča javno razpravo kot tako. Širšo sliko razume tudi protagonistka sama v svoji intuitivni družbeni analizi proti koncu: »Občutek imam, da se marsikaj končuje. Povojne inštitucije, povojni ideali. Javno dobro, ki je cvetelo v miru. Vse, za kar so se borili. Začenja pokati.« Dramsko besedilo s karikirano upodobitvijo kulturne vojne potrjuje njen simptomatični značaj. Nikoli ni bila in niti ne more biti resna družbena diagnoza, pač pa se tudi v parodičnih učinkih Zdravnice kaže kot kompenzacija, slabo zadoščenje za odsotnost višjih kolektivističnih ciljev v poznem kapitalizmu, zatrtje razrednega boja skozi individualizem in konzumerizem ter bolj kot kadarkoli oddaljeno politično (r)evolucijo.
Mojca Pišek, Kakofonija moralnega pravičništva (odlomek)