Prizorišče Jančarjevega romana Katarina, pav in jezuit je Evropa 18. stoletja, čas velikih vojn in sovražnosti, ki Evropo preurejajo na novo, čas velikih družbenih in političnih sprememb, čas velikih verovanj, kolektivnih ekstaz in posamičnih romanj k smislu, a tudi čas tragične pogube in fatalizma. Na ozadju zgodovinskega dogajanja Jančar z izjemno literarno subtilnostjo izrisuje usode treh ljudi iz slovenskih krajev: preprostega dekleta Katarine Poljanec, ki zapusti očeta in rodni dom na Dobravi ter odide na veliko romanje v Kelmorajn, k Zlati skrinji, k smislu in sreči; jezuita Simona Lovrenca, ki na istem romanju išče Boga in vero, izgubljeno pred davnimi leti v daljnih deželah med južnoameriškimi Indijanci, ter stotnika in »pava«

Franca Henrika Windischa, ki želi na čelu avstro-ogrske vojske poraziti Pruse in jih pognati v Severno morje. Strašne so poti in preizkušnje, ki jih morajo prehoditi vsi trije junaki, in na koncu jih čaka vse kaj drugega od tistega, kar so pričakovali in za čemer so hrepeneli …

Draga Jančarja poznamo kot avtorja pomembnih dramskih besedil, večidel napisanih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med njimi naj omenimo Disidenta Arnoža in njegove, Veliki briljantni valček in Dedalusa, ki so bile krstno uprizorjene prav v ljubljanski Drami. Tokrat se Jančar po daljšem času vrača na gledališki oder, in to, kot se reče, na velika vrata: z uprizoritvijo »enega resnično velikih slovenskih romanov zadnjih desetletij«, kot je zapisal kritik, napisanega ob prelomu tisočletij, ovenčanega z nagradami, priljubljenega med množico bralcev in prevedenega v kar nekaj tujih jezikov.