Ampak zakaj se to tiče nas? Zakaj v slovenskem prostoru odpiramo vprašanja o rasni diskriminaciji, uprizarjamo dramo, polno predsodkov in privilegiranih posameznikov, in zakaj sploh govoriti o jeziku? Če smo res tako oddaljeni in izolirani od ameriških ideologij, zakaj potem beremo časopisne članke z naslovi: Diskriminacija invalidne dijakinje?; Tiho nasilje: rasizem v slovenskih šolah ni zgolj »zafrkavanje«; Dijakinja o napadu: Zaklenili smo se v učilnice, bili smo prestrašeni; Mladoletniškega nasilja je več, odgovorov nanj manj; Številni otroci ne razlikujejo med šalo in nasiljem … Smo še vedno tako daleč? Rasna, verska in spolna diskriminacija je v slovenskem prostoru še kako prisotna. Le da se pogosto preusmerja v marginalizirane skupine. V času, ko so družbeni pogovori pogosto zaznamovani s politično in etično polarizacijo, hitrimi in nepremišljenimi sodbami ter zapiranjem družbe v manjše skupnosti, ki so same sebi namen, Eureka opozarja na ključno vlogo dialoga kot najpomembnejšega dejavnika pri oblikovanju družbe. Drama ni satiričen opis nekega praznega idealizma, temveč prikazuje resnen in iskren poskus vzpostavitve boljše skupnosti, epidemiološka kriza pa ustvari popolno situacijo za analizo trenutka, ko soglasje in razumna sprava nista več samoumevna.
Flores Oven, Kaj je tisto, kar ostane neizrečeno? (odlomek)