Režiserka
Dea Loher
Tatovi
Usodno je, če se ne premikaš. Kar seveda
je res, da če se premikaš, se nekaj zgodi.
Vstaneš in odideš. To se zgodi.
Naslov izvirnika: Diebe
Prva slovenska uprizoritev
Premiera
22. september 2018
Veliki oder
Trajanje:
160 minut, z odmorom
Tatovi (2010) so eden od vrhuncev sodobne nemške dramatike. Krstni uprizoritvi v berlinskem Deutsches Theatru so sledile mnoge širom po svetu, naša pa bo prva predstavitev slovite avtorice na slovenskih odrih. Dea Loher v Tatovih z izostrenim dramaturškim občutkom prepleta fragmentarne zgodbe dvanajstih dramskih oseb, ki si v posameznih prizorih v različnih kombinacijah in odnosih tudi prekrižajo pot. Mikrokozmos vsake od njih postane del kompleksne mreže medsebojnih odnosov, ki ustvarjajo svojevrstno tragikomično panoramo ljudi našega časa. Igra prikazuje številne drobne dogodke, mimobežne situacije in zaplete dolgoletnih parov: Finn se neko jutro zbudi in se zave, da noče več vstati, njegova sestra Linda je videla volka, a ne ve, s kom bi spregovorila o tem, njun oče Erwin mora na operacijo sive mrene, a bi se raje pogovarjal o vremenu ali zvezdah. Moniki Tomason ponudijo v službi napredovanje, a pod pogojem, da bo odslej delala v tujini. Gospod in Gospa Schmidt imata občutek, da ju obiskuje neka žival, ki pušča sledove, a je nikoli ne vidita. Mira je noseča, noče imeti tega otroka, a želi ostati skupaj z otrokovim očetom Josefom. Josef si želi otroka in se odloči, da bo rešil Mirino težavo. Irin mož je izginil iz hotelske sobe in policist Tomas dela zapisnik o tem. Gabi je komajda ušla Rainerjevemu napadu in sprašuje policista, ali lahko prijavi napad šele pozneje, če bi jo spet napadel. Tatovi izpričajo zgodbe krhkih usod, nerazložljivih dejanj in kompleksne mešanice čustev na mejah razuma ter odprejo premislek o vsakdanu sodobnega posameznika.
Včasih ne vem, zakaj sem nesrečna. Niti kaj bi me osrečilo. Celo ko se zavem, da mi nič ne manjka, da je trenutek, v katerem živim, relativno dober, da živimo v objektivnem obilju, imam družino, ki sem si jo želela, vsi smo zdravi, imam žive starše, delam tisto, kar sem si želela, okrog mene sije sonce in narave je lepa, pa sem včasih anksiozna in ne morem zjutraj iz postelje, imam povišan tlak, hodim okrog z mastnimi lasmi in tolažim se s hrano. A ni neverjetno, kako ljudje ne vidimo tistega, kar imamo pred nosom, kako hrepenimo in hrepenimo? Ta predstava je o ljudeh, ki hrepenijo, pa ne vejo, kaj bi. O tem, kako so smešni. O meni.
Ivana Djilas
Iz gledališkega lista
»A mislite, da jih je veliko moje sorte,« vpraša Ira. »Ljudi, kot sem jaz, ki živijo, ne da bi živeli?« To ključno in prelomno vprašanje v dramskem besedilu Dee Loher z ostrim rezilom zareže v nas. Zareže zato, ker vemo, da je vprašanje retorično. Odgovor poznamo. Vsaj sprašujemo se, koliko Ire je v nas samih. Koliko se lahko še pretvarjamo pred življenjem, da ga zares živimo? In kaj bi v svetu, ki nam ponuja takojšnja zadovoljstva, pomenilo priznanje, da nam ne gre? Katero obliko vščeka bi pritisnili takemu statusu na Facebooku?
Roman Kuhar, Med odtujenostjo in smrtjo (odlomek)
Ustvarjalci
Avtorska ekipa
Igralska zasedba
Finn Tomason
Linda Tomason, njegova sestra
Aleš Valič
Erwin Tomason, njun oče
Tomas Tomason
Monika Tomason
Gospod Schmitt, Gerhard
Gospa Schmitt, Ida
Josef Erbarmen
Mira Halbe
Gaby Nowotny
Rainer Machatschek
Ira Davidoff
Nagrada
Nina Valič – nagrada Sklada Staneta Severja 2018, tudi za vlogo Linde
Iz medijev
dnevnik.si, 26. september 2018, Nika Leskovšek
Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 23. september 2018
odkrito.si, 23. september 2018
TV Slovenija 1, Dnevnik, 22. september 2018
rtvslo.si, 22. september 2018
misli.sta.si, 22. september 2018
sta.si, 22. september 2018
Radio Slovenija 3, Svet kulture, 21. september 2018
si21.com, 20. september 2018
sta.si, 20. september 2018
Prikaži vseSkrij