Tatovi (2010) so eden od vrhuncev sodobne nemške dramatike. Krstni uprizoritvi v berlinskem Deutsches Theatru so sledile mnoge širom po svetu, naša pa bo prva predstavitev slovite avtorice na slovenskih odrih. Dea Loher v Tatovih z izostrenim dramaturškim občutkom prepleta fragmentarne zgodbe dvanajstih dramskih oseb, ki si v posameznih prizorih v različnih kombinacijah in odnosih tudi prekrižajo pot. Mikrokozmos vsake od njih postane del kompleksne mreže medsebojnih odnosov, ki ustvarjajo svojevrstno tragikomično panoramo ljudi našega časa. Igra prikazuje številne drobne dogodke, mimobežne situacije in zaplete dolgoletnih parov: Finn se neko jutro zbudi in se zave, da noče več vstati, njegova sestra Linda je videla volka, a ne ve, s kom bi spregovorila o tem, njun oče Erwin mora na operacijo sive mrene, a bi se raje pogovarjal o vremenu ali zvezdah. Moniki Tomason ponudijo v službi napredovanje, a pod pogojem, da bo odslej delala v tujini. Gospod in Gospa Schmidt imata občutek, da ju obiskuje neka žival, ki pušča sledove, a je nikoli ne vidita. Mira je noseča, noče imeti tega otroka, a želi ostati skupaj z otrokovim očetom Josefom. Josef si želi otroka in se odloči, da bo rešil Mirino težavo. Irin mož je izginil iz hotelske sobe in policist Tomas dela zapisnik o tem. Gabi je komajda ušla Rainerjevemu napadu in sprašuje policista, ali lahko prijavi napad šele pozneje, če bi jo spet napadel. Tatovi izpričajo zgodbe krhkih usod, nerazložljivih dejanj in kompleksne mešanice čustev na mejah razuma ter odprejo premislek o vsakdanu sodobnega posameznika.

Včasih ne vem, zakaj sem nesrečna. Niti kaj bi me osrečilo. Celo ko se zavem, da mi nič ne manjka, da je trenutek, v katerem živim, relativno dober, da živimo v objektivnem obilju, imam družino, ki sem si jo želela, vsi smo zdravi, imam žive starše, delam tisto, kar sem si želela, okrog mene sije sonce in narave je lepa, pa sem včasih anksiozna in ne morem zjutraj iz postelje, imam povišan tlak, hodim okrog z mastnimi lasmi in tolažim se s hrano. A ni neverjetno, kako ljudje ne vidimo tistega, kar imamo pred nosom, kako hrepenimo in hrepenimo? Ta predstava je o ljudeh, ki hrepenijo, pa ne vejo, kaj bi. O tem, kako so smešni. O meni.
Ivana Djilas