Nova igra Mileta Koruna izhaja iz tradicije meščanske drame in prikazuje majhno, zaprto družbo, ki živi v meščanskem stanovanju s salonom, samovarjem in stereotipnimi meščanskimi obredi, je pa popolnoma izpraznjena smisla in do kraja dezorientirana. Družinsko zgodbo avtor postmodernistično prekinja z absurdističnimi, ludističnimi in satiričnimi dialogi, ki kolobarijo od intimnih do političnih intrig. Skoz ves »igrokaz« pa se vleče motiv domnevno obstoječega svetega moža, ki postaja iz prizora v prizor jasnejša metafora izgubljenosti in umanjkanja kakršnekoli orientacije sodobne družbe. Sveti mož, nekakšen slovenski Godot, deluje v tej nenavadni igri z mnogimi komičnimi prvinami in presenetljivimi retoričnimi zasuki kot svojevrsten macguffin, saj se v zgodbo nenehno vpleta kot objekt, ki vodi in usmerja dogajanje in ki mu vse dramske osebe pripisujejo določen pomen, je pa kljub indicem prisotnosti in drobcem različnih identitet, ki mu jih dramski liki pripisujejo, odsoten ali neobstoječ. Sveti mož je tragikomična igra z jasno nazorsko orientacijo, saj z ironijo izraža brezupno umanjkanje odnosa sodobne neoliberalne družbe do političnih in socialnih vprašanj kot tudi izgubo posameznikove etične drže, ki se je utopila v kapitalu.

Čeprav Korun na prvi pogled predvsem parodira zatohlost in izpraznjenost (post)meščanske družbe, pa na drugi strani pri seciranju človeške psihe misli resno. V tem kontekstu se z vso ostrino pojavi problem, ki ga uprizoritev ne bo obšla: absurdno iskanje smisla, ki se našim protagonistom vedno znova izmuzne. Zato je prostor (post)meščanskega salona, v katerega je postavljena igra, treba razumeti širše. Skoz znano Nietzschejevo metaforo »cerkve brez boga« – svetišča, iz katerega so vsi svetniki že zdavnaj pobegnili – namreč lahko vstopimo v aktualno, novodobno kapitalistično, postmeščansko (z)družbo, ki si svojega svetega moža »mala« na steno samo še iz zasebnih, partikularnih in grotesknih potreb: lahko bi tudi rekli, iz psihičnih fantazem v prostoru svetega neoliberalizma.
Matjaž Zupančič