Dostopnost
Search
Close this search box.

Anton Pavlovič Čehov

Striček Vanja

Igra o družinskih in družbenih vprašanjih s preroškim uvidom v vzroke za uničevanje okolja

Naslov izvirnika: Дядя Ваня
Prizori iz življenja na podeželju v štirih dejanjih

Premiera

9. junij 2023

Veliki oder

Trajanje:

150 minut, z odmorom

Režiser

Janusz Kica

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALKA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

DRAMATURGINJA

Mojca Kranjc

Drama Igralec: Mojca Kranjc | odpri ustvarjalca

SCENOGRAFKA

Karin Fritz

Drama Igralec: Karin Fritz | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFKA

Bjanka Adžić Ursulov

Drama Igralec: Bjanka Adžić Ursulov | odpri ustvarjalca

AVTOR IZVIRNE GLASBE

Kyrre Kvam

Drama Igralec: Kyrre Kvam | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Aleš Vrhovec

Drama Igralec: Aleš Vrhovec | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC VIDEA

Sandi Skok

Drama Igralec: Sandi Skok | odpri ustvarjalca

LEKTOR

Arko

Drama Igralec: Arko | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Igor SamoborDrama Igralec: Igor Samobor | odpri igralca

Serebrjakov

Maša DergancDrama Igralec: Maša Derganc | odpri igralca

Jelena Andrejevna

Silva ČušinDrama Igralec: Silva Čušin | odpri igralca

Marija Vasiljevna

Igra z naslovom Striček Vanja in podnaslovom Prizori iz podeželskega življenja v štirih dejanjih je v opusu celovečernih dram Antona Pavloviča Čehova edinstvena: besedilo, ki ga poznamo in kakršno uprizarjajo po vsem svetu, je pravzaprav predelava avtorjevega zgodnejšega dela Gozdni mož, ki je leta 1889 sicer bilo uprizorjeno, a postavitev ni bila uspešna, doživela je le tri ponovitve. V Stričku Vanji je avtor ohranil osnovne poteze dramskega dejanja Gozdnega moža, nekatere situacije in imena dramskih oseb, a so bile spremembe vendarle tako korenite, da je besedilu upravičeno dal tudi drugačen naslov. Napisal ga je že leta 1896, a je bil po neuspeli krstni uprizoritvi Utve istega leta do gledališča nekoliko zadržan in se je rajši potrudil za knjižne objave. Leta 1897 pa se je zgodilo nekaj, kar je v kariero Čehova dramatika prineslo bistven preobrat: v Moskvi sta režiser in igralec Stanislavski in dramaturg Nemirovič-Dančenko ustanovila Moskovsko umetniško akademsko gledališče (MHAT). Že naslednje leto so tam z velikim uspehom uprizorili Utvo, še naslednje, torej 1899, pa Strička Vanjo, ki je ostal na repertoarju dvajset let in postal znan po vsej Rusiji, v Evropi in Ameriki. Čehov je bil ne le od vsega začetka delničar gledališča, temveč je obe igri, ki ju je še mogel ustvariti, pisal z mislijo na MHAT.

Posebno mesto zavzema Striček Vanja tudi pri nas: je prvo delo Čehova, uprizorjeno v ljubljanski Drami (takrat Deželno gledališče), in prvi celovečerni Čehov v slovenščini (prva je bila enodejanka Medved v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1908). Prevedel ga je Friderik Juvančič, režiral Hinko Nučič, premiera pa je bila novembra 1909, torej deset let po krstni uprizoritvi. Sploh sta bila Striček Vanja in Medved dolgo, petnajst let, edina teksta Čehova, ki so ju Slovenci poznali z odra v več postavitvah, dokler ni leta 1923 Boris Vladimirovič Putjata v ljubljanski Drami režiral Češnjevega vrta v prevodu Josipa Vidmarja. Vidmar je pozneje, za uprizoritev v Drami leta 1939, prevedel tudi Strička Vanjo in tega je še pozneje, za uprizoritev v Trstu leta 1988, prevedel Milan Jesih. Uprizoritev v ljubljanski Drami v prihajajoči sezoni bo nastala po novem prevodu, delu Tatjane Stanič, ki je svoj razmislek o prevodu naslova strnila takole: »Djadja bo ostal striček, čeprav se je za to obliko odločil prvi prevajalec igre v slovenščino, in ne Čehov, ki je v naslovu igre deminutiv imena Ivan združil z nevtralno obliko samostalnika ›stric‹. Vendar Striček Vanja z dvojnim trohejem obdrži izvorno melodičnost, ki je Stric Vanja ne bi imel. Poleg tega ta pomanjševalnica nima samo ljubkovalne vloge, ampak širi pomenske namige v zanimive podtone naziva ›striček‹ … In če nazadnje prištejemo še moč tradicije in literarnega spomina, je povsem razumljivo, da mora prva prevajalska odločitev živeti naprej kot žlahtna dediščina in živa referenca.«

Gledališki opus Čehova je že vse od nastanka povezan s paradoksom: četudi je Čehov eden tistih redkih dramatikov, ki ob pisanju mislijo gledališče, so njegova dela med najteže uprizorljivimi. Obenem pa je prav njihova gledališkost, torej upoštevanje dejstva, da je govorjena prvina igre sicer pomembna, a le eno od mnogih sredstev, ki jih imajo na voljo igralci in režiser, omogočila, da lahko polno zaživijo v različnih časih, prostorih in kulturah. Od številnih tem, ki jih odpira ali se jih zgolj bežno dotakne Striček Vanja, nas zdaj zagotovo najbolj zavezujoče, boleče, skorajda preroško nagovarja stališče, kakršno ima do narave zdravnik Astrov. Astrov ni romantični okoljevarstvenik: pogled na okolje si je – pač glede na znanstveno provenienco svojega poklica – oblikoval na osnovi empiričnih podatkov, neprizanesljive statistike in metodičnega opazovanja narave, izkušnje na terenu pa so bržkone prispevale k uvidu, da je uničevanje okolja globoko družbeno pogojeno. Neustavljiv pohlep na eni strani, na drugi neizobraženost in zahojenost, združena z vsakodnevnim bojem za obstanek. Uničeno je skoraj vse, v zameno pa ni narejenega še nič.

Mojca Kranjc

Iz gledališkega lista

Dejstvo, da se osebe ne znajo spoprijeti s svojimi notranjimi krizami in bistveno spremeniti svojega življenja, govori o širšem človeškem stanju. Čehov poudarja ciklično naravo človeškega vedênja, ki teži k homeostazi. Kljub trenutnim napetostim in kognitinvim disonancam, ki jih lahko sprožijo nenapovedani dogodki, osebe na koncu bežijo v varnost vsakodnevnih banalnosti in ugodij in se kljub pretresom, ki jih povzročita profesor in Jelena, ob njunem odhodu vrnejo k svoji rutini in čakajo na naslednji sprožilni trenutek, ki bo ustvaril prostor za preizpraševanje, dvom. Čehov namiguje, da je lažje ohranjati status quo, tudi če je neizpolnjujoč, kot pa tvegati in si prizadevati za osebno rast. Vendar to ne pomeni, da so osebe vdane v nesrečno življenje. Še naprej upajo na boljšo prihodnost in ostajajo odprte za možnost spremembe, čeprav si je ne prizadevajo aktivno doseči. In v tej misli se izriše največja vzporednica besedila s sodobnostjo, ki glasno zanika Astrovovo tezo: »Tisti, ki bojo živeli sto, dvesto let za nami, nas bojo prezirali, ker smo življenje preživeli tako neumno in brez okusa, oni bojo mogoče odkrili način, kako biti srečen […].« Prezir je morda res prisoten, a zanikanje, da Čehovova ustvarjena situacija ni skoraj enaka današnji, je blizu zanikalnemu impulzu dramskih oseb. In ko klasika izrisuje podobe, ki jih živimo še danes, lahko cinično zaključimo, da je njena najbolj žalostna determinanta to, da s svojo aktualnostjo kaže na nezmožnost dejanskega napredka človeškega ega.
Benjamin Zajc, »Ne, nora je Zemlja, ki vas še prenaša« (odlomek)

Na sporedu

Iz medijev

koridor-ku.si, ODER / RECENZIJA, 15. oktober 2023, Tia Rozman

Striček Vanja

veza.sigledal.org, 14. junij 2023

Striček Vanja

Prikaži vseSkrij
Zapri