Gerhart Hauptmann (1862–1946) je nedvomno najpomembnejši dramatik nemškega naturalizma. Za časa življenja je bil izjemno cenjen. Hugo von Hofmannsthal se je srečanj z njim spominjal kot »naravnost veličastnih dogodkov«, Rainer Maria Rilke je do njega čutil »tiho, preprosto in brezkončno ljubezen«, v domovini so ga večkrat oklicali za »nekronanega kralja«, ko je dobil Nobelovo nagrado tudi za »drugega Goetheja«.
Osrednje drame njegovega bogatega opusa, ki so v prvi polovici prejšnjega stoletja sodile v železni (tudi na Slovenskem), so se v zadnjih desetletjih umaknile z gledaliških odrov. Zato pa so ti pred nekaj leti na novo odkrili prodornost, inovativnost in provokativno neposrednost njegovih mladostnih del in zlasti socialne drame Pred sončnim vzhodom.
Glavni junak igre je kolektiv, ki se pred našimi očmi razkrije prek pogleda tujca. Loth, ki na razmere v Šleziji gleda kot znanstvenik, razkriva življenje, ki so ga zaznamovali hitra industrializacija dotlej kmečkega okolja, bogatenje z rudniki, izkoriščanje, silovite socialne razlike, zavrženost novopečenih bogatašev in množični alkoholizem. Lothu se tu sicer zgodi tudi ljubezen. Vendar pa ne more pristati na žensko, zaznamovano z razmerami domačega okolja. Ko jo Loth zapusti in se zrušijo njene sanje o novem srečnem življenju, Helene naredi samomor. Ta katastrofa pa priča, kako je tudi raziskujoč in razsojajoč pogled moralista problematičen.
Razmere v nemški Šleziji je mogoče primerjati z našimi Črnimi revirji. Zato se je prevajalec igre, katere velik del je napisan v dialektu, odločil za zasavski rudarski govor. Tega bo tako prvič mogoče slišati tudi z gledališkega odra.