Dane Zajc velja za pesnika, ki v metaforični govorici ubeseduje celo plejado človekovih občutij in v nekaterih dramah aludira tudi na po lastni izkušnji preoblikovano konkretno političnost. Njegovo pesniško snovanje posega v globine človekovega eksistencialnega občutenja sveta vse do temačnih področij življenja in tako po svoje udejanja tudi ideje filozofskega eksistencializma, obenem pa jih prepleta s tematikami ljubezni ali iskateljstva, kar ustvarja toplino in zanos, zlasti na mestih, kjer bi ju najmanj pričakovali. Zajčeva dramatika je pomemben, pravzaprav ključen del moderne slovenske pesniške drame in tudi v širšem prostoru svojevrsten unikum.
Drama Otroka reke je bila odrsko uprizorjena enkrat samkrat, in sicer leta 1962 v produkciji Odra 57 v Križankah, v režiji dramaturga in literarnega teoretika Tarasa Kermaunerja, ki je uprizoritev imenoval »notranji oratorij« in ponudil kar največ izrazne možnosti besedi. Leta 1992 je drama zaživela še v radijski predelavi Igorja Likarja.
Otroka reke izpovedujeta ljubezensko zgodbo para, ki ga iz popolnosti zlitja vržejo eksistencialne okoliščine iskanja notranje izpolnitve onkraj ljubezenskega čustva. Zdi se, da kljub osrednjemu intimističnemu jedru, ki se napaja iz Zajčevega pesemskega cikla Dva, drama ni zgolj ljubezenska, temveč spregovori tudi o bivanjskih okoliščinah, zgodovini in civilizaciji, saj Reka in Dan v danih razmerah svojega življenjskega okolja ne zmoreta ohraniti notranje svobode. Obenem se Zajc v tej drami veliko ukvarja z vprašanjem človekove vrednosti glede na njegovo končnost. »Nikjer ni odrešitve za človeka,« je verz, ki odzvanja še dolgo po branju. To temačno spoznanje se ponovi na dveh mestih v drami, kar pa Zajc v intervjuju Za pisanje pesmi je potrebna »nedolžnost« komentira takole: »Takrat, ko sem napisal ta verz, sem mislil predvsem na smrtnost, s katero se končuje vsaka naša zadeva. Danes mislim, da je dobro, da je naše življenje končno. Smrtnost nam zagotavlja vrnitev tja, od koder prihajamo, po njej smo povezani s tistim, kar imenujemo kozmos in večnost.«
Otroka reke sta Zajčeva prva drama, v njej pesnik najbolj izpovedno čisto ter strukturno skladno združi svoj metaforični svet z dramsko govorico; poleg Strniševega Samoroga pomeni svojevrsten prelom v slovenski dramski pisavi, ki se je sicer že vsaj od Cankarjeve Lepe Vide večkrat srečevala s poezijo in prepletala z liričnostjo, vendar je to obdobje ponudilo popolnoma nov in samosvoj pristop k dramski poeziji. In prav lirski značaj Zajčeve dramatike, ki je velik uprizoritveni zalogaj in je na prvi pogled morda lažje ubesedljiva kot uprizorljiva, ponuja odlično izhodišče prav za predstavitev v obliki zvočne drame.
Eva Kraševec