Osvajalec Andreja Hienga je postavljen v Ameriko. Čas španske konkviste. Don Felipe je z gorečnostjo svoje vere in maloštevilno vojsko osvojil deželo. Tuj svet, v katerem celo zemlja diši drugače, so zavzeli z nečloveškimi napori, predani do poslednjega vlakna svojega bitja, z nasiljem, vsesplošnim klanjem in neizmernimi količinami prelite krvi. V zadnji zmagoviti bitki so v enem dnevu pobili 3000 Indijancev. Da bi v divjo deželo prinesli pravo kulturo, civilizacijo, resničnega Boga. In povečali slavo in moč krščanskega imperija. Osem let po zadnji bitki don Felipe s preživelimi vojnimi tovariši, ki so postali posestniki, praznuje zmago in čaka na sla, ki mu bo iz Španije prinesel imenovanje za podkralja. Nekdanji zmagoviti vojaki so utrujeni, revni in tihi. Dežela se je spremenila v puščavo. Polja so opustela, ker jih nihče ne obdeluje. Indijanci na njih hitro umirajo, večinoma bežijo v gore. Uprava ne deluje, ker nihče ne ve, kako in s čim upravljati. Davke vendarle pobirajo, zvesto plačujejo tribut kralju. »Kako je z vero? – Prihajajo v cerkev in buljijo predse. Ženske strmijo v obleko Brezmadežne, ali v sveče, nekatere so se naučile pokrižati. Smrdijo.« Povsod je smrad, gniloba, razpad.
Tajnik prinese novico, da so za podkralja imenovali drugega; novega človeka, ki bo znal upravljati z gospodarstvom. Don Felipe se upre, a se vrne poražen. In potem se za upor odloči njegov sin Baltasar. Doslej razvajen, ciničen mladenič se odpravi v boj za očetovo vero in pravico. Ubili ga bodo. Življenje se potopi v podeželsko životarjenje, alkohol, smrad, odpoved, razkroj. Ni videti, da bi pod novim podkraljem dežela oživela. Preživetje zagotavlja ženska, Indijanka, ki je ob donu Felipeju postala žena.