Nič vèč se nísta vídila na svéti. – tako končuje France Prešeren svojo pesnitev Krst pri Savici. Dominik Smole, ki s svojo dramo (1964) formalno nadaljuje Prešernovo zgodbo, obide njegov sklepni verz. Črtomir in Bogomila, junaka temeljnega slovenskega mita, se znova srečata v oglejskem samostanu, oba krščena in spreobrnjena v novo, krščansko vero, ki ji služita kot nuna oziroma menih. Toda strasti v njunih srcih niso pogašene. Nekdanjim, ljubezenskim, poganskim (= svobodnim) se pridružijo nove, sovražne, polne očitkov in groženj, ki ob prvem srečanju izbruhnejo v silovit spopad. Črtomir je namreč medtem postal eden najbolj gorečih zagovornikov nove vere. Vrne se med svoje rojake, da bi jo oznanjal z ognjem in mečem. Po Gosposvetskem polju teče kri, nekdanji poveljnik slovenske vojske izvaja versko čistko med svojimi rojaki. Toda nova (slovenska) stvarnost ne potrebuje več premočrtnega prekrščevalca. V ospredje prihajajo novi, pragmatični politiki, ki ob nadzoru bavarskih, frankovskih in rimskih oblastnikov sanjajo o novi slovenski državi. V krvi pa obležita tudi nesrečna ljubimca, Črtomir in Bogomila. – Eno najpomembnejših besedil slovenske dramatike dobiva v luči slovenskega pridruževanja Evropski zvezi novo aktualnost.