Kralj Ojdipus – to ni le »ojdipov kompleks«, ta moderna poljudnoznanstvena različica starodavnega mita. Prav tako Sofokles ni napisal le trivialne zgodbe o tem, kako sin spi z lastno materjo, kar naj bi spodmaknilo temelje tako božanskega kot civilizacijskega reda. Sofoklova tragedija o Ojdipu, nesrečnem tebanskem kralju, je še vedno, 2500 let po svojem nastanku, tudi veliko pesniško delo, eno najpomembnejših v zgodovini evropskega gledališča. Njegova univerzalna in pomensko odprta ter večno živa pesniška govorica je omogočila brezštevilne interpretacije. Še posebej za sodobni čas velja, da o Kralju Ojdipu več razpravljajo kot ga uprizarjajo. A kljub temu je npr. Pier Paolo Pasolini posnel enega svojih najlepših filmov prav po motivu Ojdipove zgodbe. In kaj je z Ojdipom v današnjem času? Je to intimna ali politična zgodba, zgodba o človekovem padcu ali o katastrofi sveta? Nedvomno je pred gledališčem, ki se danes loteva uprizarjanja Sofoklovega Kralja Ojdipa, velika odgovornost in pa serija odprtih vprašanj, na katera je skoraj nemogoče enostavno in enoznačno odgovoriti. Pravi izziv torej!