Dostopnost
Search
Close this search box.

Samuel Beckett

Konec igre

Ti in jaz da bi kaj pomenila! Kratek smeh. Ta je pa dobra!

Naslov izvirnika: Fin de partie / Endgame

Premiera

4. september 2021
Veliki oder

 

Trajanje:

100 minut, brez odmora

Režiser

Diego de Brea

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALEC

Srečko Fišer

Drama Igralec: Srečko Fišer | odpri ustvarjalca

DRAMATURGINJA

Mojca Kranjc

Drama Igralec: Mojca Kranjc | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF

Diego de Brea

Drama Igralec: Diego de Brea | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAF

Blagoj Micevski

Drama Igralec: Blagoj Micevski | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALCA SVETLOBE

Metod Novak, Diego de Brea

Drama Igralec: Metod Novak, Diego de Brea | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Klasja Kovačič

Drama Igralec: Klasja Kovačič | odpri ustvarjalca

HOSPITANTKA

Alja Bračun

Drama Igralec: Alja Bračun | odpri ustvarjalca

Nebo zgoraj je požrto in prazno. Trenutno je in ne prinaša odrešitve. Zemlja pod njim pa je pekel. Celo verujoči niso več prepričani, da zares verjamejo. Prepričani so samo, da bi morali verjeti. Človek zver tava kot samoten begunec in išče izgubljeni smisel. V vsej njegovi nesmiselnosti. Njegova edina gotovost je lastno trpljenje. Ne roditi se bi bilo zanj še najboljše. A zdaj ko je tu, v tej duhovni puščavi brez upanja in kreposti, sam in osamljen, nemočen in izgubljen, vendarle išče, če že ne izhoda, pa vsaj dokončno lastno izničenje.
Njegovo telo je lačno drugih teles, njegovo srce je lačno ljubezni in krvi, njegova duša zavistno kriči po nedosegljivem nebu odrešitve. Ni prišel po upanje, ni prišel po ozdravitev. Prišel je po potrditev, da so njegove travmatične rane neozdravljive.
Prišel je, da bi zapečatil svojo tesnobo. Da bi se v izgubljenem svetu teme in neznosnosti bivanja vsaj za trenutek nasitil, se potešil, ujel kratek dih, majhno prijetnost, stisnjeno med veliko grozo. Prišel je, da bi zahrepenel. Da bi med dvomi in boječnostjo našel pogum za ogenj duha in moč srca. Da bi našel tisto nedosegljivo deželo, v kateri se živi bolje. Kajti človeškega hrepenenja vendarle ni mogoče ubiti in je tisto edino, kar ga ohranja in preganja ves čas, vse življenje.
Na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja lastnega niča – že golo naključje mu lahko vzame vse –, ima pa še moč, da reče »Jaz«. Z nogami v blatu in z nikoli doseženim nebom potuje svojemu neizbežnemu samouničenju naproti.
Diego de Brea

Iz gledališkega lista

V nekem zaklonišču sredi niča, ki ga je bodisi pustila za sabo nenadna katastrofa bodisi povzročil postopen razvoj ali kaj tretjega, životarijo štiri osebe, ki so sicer zdrave (torej: ne bolne ali okužene), a je vsaka na svoj način invalidna, poškodovana, onemogočena, nebogljena. Tri od njih sicer vidijo, a gleda lahko samo ena, ker edina lahko spleza na lestev, prislonjeno k oknu, in na način teihoskopije poroča o svetu zunaj, ki da je ena sama negibna sivina – ali pa si to le izmišljuje in je to pač njena igrica v seriji točk, ki »se jih grejo« osebe. Le še to, kar uprizorijo, je življenje in v tej improligi ne izbirajo sredstev: nekaj vzamejo pri starih Grkih, kaj drugega sunejo commedii dell’arte, mimogrede citirajo Biblijo in se navežejo na Hegla, pa tudi kakšen star judovski vic jim pride prav.
Mojca Kranjc, Za uvod (odlomek)

Iz medijev

Večer, 6. oktober 2021, Melita Forstnerič Hajnšek

Kar ostane od človeka

Prikaži vseSkrij
Zapri