Široka paleta barv od temačnega državnega udara in izgona starega francoskega kneza, ki ga je pregnal lastni brat, do svetle ljubezni med njegovo naslednico in Rozalindo, hčerjo starega kneza, sovraštva, zaradi katerega je Rozalinda pregnana, in brezskrbnega izgnanstva, v katerem živi stari knez s plemiči, ki se mu pridružijo pri veseljaškem lovu in pastirstvu v Ardenskem gozdu, predstavlja slikovito ozadje shakespearske pastirske igre. Mladi, privlačni in pogumni Orlando je naiven junak, ki mu brat ni privoščil plemiške vzgoje in je zato ostal preprostega srca. Skozi njegove oči zremo čudni svet, v katerem v pastirja preoblečena Rozalinda neti čustva moških in žensk, kjer plemenita dejanja Orlanda lahko spreobrnejo njegovega zakrknjenega brata in ljubezen med sestričnama pripravi samodržca, da se sam odreče prestolu in vrne oblast odstavljenemu bratu. Ljubezen in preobleka mešata družbene sloje in spole, Shakespeare pa svojim osebam v usta polaga nekaj najbolj značilnih stavkov. To je tista igra, kjer dvorni norec izreče slavni stavek: »Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci.«
Kakor vam drago sodi med Shakespearove zrele komedije srednjega obdobja, v katerih gledališka iluzija prevladuje nad zgodovinskimi motivi. Zapleten in duhovit klobčič vzporednih zgodb obvladuje Rozalinda, ki je ena večjih ženskih vlog v Shakespearovem opusu, in iskanje dveh mož na robu družbe, norca, ki izstopa iz svoje vloge, ko se zaljubi in poroči, ter melanholičnega modrujočega plemiča, ki zapusti pastirsko idilo, ko spozna nepopolnost vsakega od srečnih parov. Travestije, maske in obrati sestavljajo nenavadno, vendar izredno privlačno igro, ki govori o iluziji in prevari sveta, torej o gledališču samem, kakor tudi zaključi Rozalinda: »I am not furnished like a beggar; therefore to beg will not become me: my way is to conjure you.«