Če hočemo, da so stvari narejene, so potrebni zbranost, zalet in popolna predanost. Saše ne zanima, kaj se z uslužbenkami dogaja izven podjetja, ali imajo partnerje, kaj jejo za večerjo in kdo posluša njihova čustvena razodetja (če kdo). Ona hoče, da so produktivne ves delovni čas. Njihove travme in notranje dileme so nepotreben okras na obrazu, ki bi moral biti nasmejan 24 ur na dan. Ne zanima je, ali so nasmehi pristni ali zaigrani.
Saša se ima za boga. Itak smo že zdavnaj ugotovili (v življenju), da je bog v vseh in vsakomer od nas in da zato ni niti malo pomembno, koliko je star, kakšne barve kožo ima, katerega spola je. Sašin problem je, da se ima za boga, ki hoče prevladati nad vsemi drugimi bogovi in boginjami. Neda se sprva upira, nato postane goreča vernica čarovnika iz Oza, nakar spet najde svojo pravo naravo in zapusti Corpusov(o) svet(išče). Pa ostale? Nives išče srečo zunaj sebe, vse upe polaga v Roka, ki ga zdaj bolj kot njuna posvečena združitev, poroka, zanima, kako lahko parazitira na njenem finančnem uspehu in igra zapuščeno žrtev. Denar ga je pokvaril. Denar, ki ga ni niti prigaral sam! Rok je feminist; oberoč podpira dejstvo, da partnerica dobro zasluži. Mina Liza je enkrat gospodarica svojega sveta, enkrat krhka punčka, ki išče zavetje, enkrat manipulatorka, ki se zaveda, katere pravice in dolžnosti ima in kako jih lahko uveljavlja. Njen bog je tam, kjer je (možnost za) karierni = osebnostni uspeh.
Vesna Hauschild, Samooskrba: Kdo so superženske, kje so pravimoški? (odlomek)