Iliada je pratemelj in izvor Evrope. Je njen začetek. Njeno prvo seme, njeno prapočelo, njen nizki štart in visoki cilj. Iliada je prvi ep Evrope, je praroman, praopera, praspektakel, prvi MTV. Iliada je temeljno šolsko čtivo in nedosežni književni vrh. Iliada je muka šolskega kurikuluma in nenehna točka radikalne fascinacije. A Iliada je del vseh nas. Vsi poznamo Zevsa in Hero, vsi Ateno in Aresa, vsi lepo Heleno in Parisa, Agamemnona in Menelaja, vsi Ahila in Patrokla. Zakaj torej je to preobsežno in tolikokrat vsiljeno megadelo tako globoko vtkano v civilizacijo Evrope? Odkod fascinacija sodobnega človeka nad prastaro zgodbo, odkod čudenje nad navidez že zdavnaj izumrlim junaškim,
heroično ljubezenskim, velikopotezno usodnim? In kako je mogoče, da je to veliko, skoraj božansko literarno delo postalo kanon, dogma, skoraj zakon, vzor vsemu, kar mu je sledilo, ko pa je njegova vsebina ena sama medčloveška klavnica? Ko pa so temeljni vzgibi protagonistov Iliada skoraj samo zavist, pohlep, poželenje, maščevanje, gon po ponižanju, razčlovečenju, ubijanju? In kje so današnji junaki, ki bi jih bilo mogoče primerjati s tistimi starimi? Brad Pitt kot Ahil? Je sploh čas za junake in junaštva? Se ni svet pomanjšal do te mere, da potrebuje preprostega, nevelikopoteznega človeka, ki ne dela zgodovine, temveč zgolj življenje? Začasno, skromno, vsakdanje življenje? A Iliada je del vseh nas. In je sploh mogoče, da bi se skupnost, ki ji rečemo država, ne utemeljevala v krvi? Da bi ne bili na račun drugega? Da bi – jaz, Jernej – ne živel na račun drugega? Ni vsaka oblika kolektivizacije nevarna? In spet: nikdar nisem sam, ne v gledališču ne v življenju. Brez dvoma: Iliada je del vseh nas.
Jernej Lorenci

Zaključna pesem I am going to die je škotski napev neznanega avtorja.

Facebook stran Iliade