Roman Gospa Dalloway je eno tistih literarnih del, ki so napovedala novo dobo evropskega romana. Napisan leta 1925 izrisuje senzibilnost modernega človeka in krizo zahodne civilizacije. Virginia Woolf v njem opisuje velemestni dan pet let po koncu prve svetovne vojne, ki je v temelju zaznamovala tako njo samo kot njene literarne osebe. Kljub navidezni lahkotnosti vročega poletnega dne, ko Clarissa Dalloway pripravlja domačo zabavo, se odzven vojne vedno znova vriva v njene misli, v zamišljenost Petra Walscha, v celovito doživljanje Septimusa Smitha … Slednji nosi še posebej intenzivno izkušnjo vojne, ki se je nikakor ne more znebiti, in se zato naposled odloči za samomor. Tega je pisateljica sprva namenila Clarissi, vendar se je pozneje premislila – zdi se, da je naslovna junakinja, kot jo tudi v spremni študiji k slovenskemu prevodu romana označi Rapa Šuklje, resnična ustvarjalka sožitja in bo še naprej spletala številne vezi med ljudmi, kar je neskončno težje kot reševanje konflikta z nasiljem. Obsodba nasilja je implicirana v Gospe Dalloway, v kateri Virginia Woolf izpiše natančno psihološko in sociološko študijo posledic vojne. Z inovativno stilno tehniko vpeljuje močne slike, ki priklicujejo nespremenljivo, a vselej prisotno preteklost, obenem pa v številnih slikovitih opisih raziskuje možnost upanja in lepote.
Večkrat nagrajeni hrvaški dramatik in dramaturg Tomislav Zajec v svoji Gospe Dalloway raziskuje globino posameznih povedi ter prek njih vstopa v dramske like, situacije in čas. Njegova dramska priredba bo spregovorila o kontradikcijah takratnega kot tudi našega časa, neuresničenih hrepenenjih in večnih iskanjih smisla.
Eva Kraševec

»Zdaj bi o komer koli na tem svetu nikoli več ne rekla, da je to ali da je ono. Počutila se je zelo mlado, hkrati pa nedopovedljivo staro. Prodirala je skozi vse kakor nož, hkrati pa je bila zunaj in gledala.«[1] (Gospa Dalloway, v prevodu Jožeta Udoviča.) Vstop v svet gospe Dalloway je vstop v kompleksne, večplastne, včasih kontradiktorne, vsekakor pa nenehno spreminjajoče se odnose človeka samega s seboj, s svojo družbeno in bivalno okolico, z velikimi sodobnimi in zgodovinskimi dogodki, z napredkom in nazadnjaštvom sveta. Tokovi misli in čutnih zaznav se vzpostavijo in stečejo, dobijo pritoke in prizvoke, skačejo iz enega v drugega, se znajdejo v mrtvih rokavih ali nenadnih odtokih, delijo na manjše potoke in posluhe ali združujejo v silnejše veletoke pogledov in dotikov, dokler se ne izgubijo v razširjeni delti vseh naenkrat, prepletenih v nikoli mirujočo človeško družbo. Skorajda sto let star roman je nenavadno sodoben, vzporednice globalnih katastrof – vojne, pandemije – in njihovih težkih posledic, tudi takrat, ko so »uradno« zaključene, se dopolnjujejo s temami osamljenosti, ki nam je neznosno znana danes, vsem neizbežnega staranja in občutka nezmožnosti procesiranja vseh »hiper«-dogodkov okoli nas (pogled nam kradejo vedno hitreje bližajoči se nevihtni oblaki podnebnih sprememb), hkrati pa vdajanja človeški naravi, ki lahko znotraj še tako svetovne krize najde trenutke nečimrnosti, radodarnosti, samozaverovanosti, veselja, zavisti, pomilovanja, zrenja v male in velike singularnosti. Skozi poetični jezik Tomislava Zajca postavljamo na oder – ob vsem brenčanju, zvonjenju, prskanju, hohotanju, migotanju, lesketanju in nenehnem stremljenju sveta okoli nas – Virginijino in Clarissino ogledalo, v katerem skupaj z njima ugotavljamo, da je »zelo zelo nevarno živeti, pa čeprav za en dan« …
Peter Petkovšek