Dostopnost
Search
Close this search box.

Tomislav Zajec

Gospa Dalloway

Odrska priredba psihološke in sociološke študije posledic (prve svetovne) vojne

Naslov izvirnika: Gospođa Dalloway
Po motivih romana Virginie Woolf
Krstna uprizoritev

Premiera

10. marec 2023

Mala Drama

Trajanje:

80 minut, brez odmora

Režiser

Peter Petkovšek

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALKA

Seta Knop

Drama Igralec: Seta Knop | odpri ustvarjalca

DRAMATURGINJA

Eva Kraševec

Drama Igralec: Eva Kraševec | odpri ustvarjalca

AVTOR VIDEA IN ASISTENT REŽISERJA

Urban Zorko

Drama Igralec: Urban Zorko | odpri ustvarjalca

SCENOGRAFINJA

Sara Slivnik

Drama Igralec: Sara Slivnik | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFINJA

Gordana Bobojević

Drama Igralec: Gordana Bobojević | odpri ustvarjalca

AVTOR GLASBE

Peter Žargi

Drama Igralec: Peter Žargi | odpri ustvarjalca

SVETOVALEC ZA ODRSKI GIB

Klemen Janežič

Drama Igralec: Klemen Janežič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Andrej Hajdinjak

Drama Igralec: Andrej Hajdinjak | odpri ustvarjalca

LEKTOR

Arko

Drama Igralec: Arko | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Maša DergancDrama Igralec: Maša Derganc | odpri igralca

Virginia Woolf/Clarissa Dalloway

Saša TabakovićDrama Igralec: Saša Tabaković | odpri igralca

Glas 1/Septimus Warren Smith

Uroš FürstDrama Igralec: Uroš Fürst | odpri igralca

Glas 2/Richard Dalloway

Saša MihelčičDrama Igralec: Saša Mihelčič | odpri igralca

Glas 3/Rezia Smith

Vojko ZidarDrama Igralec: Vojko Zidar | odpri igralca

Glas 4/Dr. Bradshaw

Gorazd LogarDrama Igralec: Gorazd Logar | odpri igralca

Glas 5/Peter Walsh

Iva BabićDrama Igralec: Iva Babić | odpri igralca

Glas 6/Sally Seton Rosseter

Saša Pavlin Stošić

Glas 7/Evans

Roman Gospa Dalloway je eno tistih literarnih del, ki so napovedala novo dobo evropskega romana. Napisan leta 1925 izrisuje senzibilnost modernega človeka in krizo zahodne civilizacije. Virginia Woolf v njem opisuje velemestni dan pet let po koncu prve svetovne vojne, ki je v temelju zaznamovala tako njo samo kot njene literarne osebe. Kljub navidezni lahkotnosti vročega poletnega dne, ko Clarissa Dalloway pripravlja domačo zabavo, se odzven vojne vedno znova vriva v njene misli, v zamišljenost Petra Walscha, v celovito doživljanje Septimusa Smitha … Slednji nosi še posebej intenzivno izkušnjo vojne, ki se je nikakor ne more znebiti, in se zato naposled odloči za samomor. Tega je pisateljica sprva namenila Clarissi, vendar se je pozneje premislila – zdi se, da je naslovna junakinja, kot jo tudi v spremni študiji k slovenskemu prevodu romana označi Rapa Šuklje, resnična ustvarjalka sožitja in bo še naprej spletala številne vezi med ljudmi, kar je neskončno težje kot reševanje konflikta z nasiljem. Obsodba nasilja je implicirana v Gospe Dalloway, v kateri Virginia Woolf izpiše natančno psihološko in sociološko študijo posledic vojne. Z inovativno stilno tehniko vpeljuje močne slike, ki priklicujejo nespremenljivo, a vselej prisotno preteklost, obenem pa v številnih slikovitih opisih raziskuje možnost upanja in lepote.
Večkrat nagrajeni hrvaški dramatik in dramaturg Tomislav Zajec v svoji Gospe Dalloway raziskuje globino posameznih povedi ter prek njih vstopa v dramske like, situacije in čas. Njegova dramska priredba bo spregovorila o kontradikcijah takratnega kot tudi našega časa, neuresničenih hrepenenjih in večnih iskanjih smisla.
Eva Kraševec

 

»Zdaj bi o komer koli na tem svetu nikoli več ne rekla, da je to ali da je ono. Počutila se je zelo mlado, hkrati pa nedopovedljivo staro. Prodirala je skozi vse kakor nož, hkrati pa je bila zunaj in gledala.«[1] (Gospa Dalloway, v prevodu Jožeta Udoviča.) Vstop v svet gospe Dalloway je vstop v kompleksne, večplastne, včasih kontradiktorne, vsekakor pa nenehno spreminjajoče se odnose človeka samega s seboj, s svojo družbeno in bivalno okolico, z velikimi sodobnimi in zgodovinskimi dogodki, z napredkom in nazadnjaštvom sveta. Tokovi misli in čutnih zaznav se vzpostavijo in stečejo, dobijo pritoke in prizvoke, skačejo iz enega v drugega, se znajdejo v mrtvih rokavih ali nenadnih odtokih, delijo na manjše potoke in posluhe ali združujejo v silnejše veletoke pogledov in dotikov, dokler se ne izgubijo v razširjeni delti vseh naenkrat, prepletenih v nikoli mirujočo človeško družbo. Skorajda sto let star roman je nenavadno sodoben, vzporednice globalnih katastrof – vojne, pandemije – in njihovih težkih posledic, tudi takrat, ko so »uradno« zaključene, se dopolnjujejo s temami osamljenosti, ki nam je neznosno znana danes, vsem neizbežnega staranja in občutka nezmožnosti procesiranja vseh »hiper«-dogodkov okoli nas (pogled nam kradejo vedno hitreje bližajoči se nevihtni oblaki podnebnih sprememb), hkrati pa vdajanja človeški naravi, ki lahko znotraj še tako svetovne krize najde trenutke nečimrnosti, radodarnosti, samozaverovanosti, veselja, zavisti, pomilovanja, zrenja v male in velike singularnosti. Skozi poetični jezik Tomislava Zajca postavljamo na oder – ob vsem brenčanju, zvonjenju, prskanju, hohotanju, migotanju, lesketanju in nenehnem stremljenju sveta okoli nas – Virginijino in Clarissino ogledalo, v katerem skupaj z njima ugotavljamo, da je »zelo zelo nevarno živeti, pa čeprav za en dan« …
Peter Petkovšek

Iz gledališkega lista

Kako je danes, ko se piše leto 2023, torej natanko sto let po tem, ko je Virginia Woolf poslala gospo Dalloway po rože in Septimusa v smrt? Prestali smo pandemijo in se zbudili v vojni na evropskih tleh. Še vedno morajo nekateri umirati, da bi se stvari nadaljevale, nekateri pa želijo pozabiti. Na Zahodu živimo v družbi izobilja, življenje nikoli ni bilo lažje – lahko kupujemo rože in prirejamo zabave. Ampak nad nami, kot Damoklov meč, nenehno visi grožnja glede novih virusov, svetovne voj­ne, novih inflacij, bankrotov in nove vélike depresije, segrevanja planeta in izumrtja homo sapiensa. Življe­nje nikoli ni bilo lažje, hkrati pa imamo poplavo histeri­je, samo da danes operiramo z drugimi nazivi – anksio­znost, depresija, izgorelost, posttravmatska stresna mo­tnja, bipolarna motnja ipd. Imamo definicijo trpljenja ob travmatičnih dogodkih in to trpljenje ni več stigma­tizirano, ne govorimo o trčenih ženskah in značajsko pomanjkljivih moških. Danes vemo, da je vsakdo, ki je izpostavljen katastrofičnemu, grozečemu, izrazito bole­čemu dogodku (ali ponavljajočim se travmatičnim do­godkom), dovzeten za razvoj disfunkcionalnih prilago­ditvenih mehanizmov. Pravzaprav so nam diagnoze v olajšanje, ker nam omogočajo osmisliti in opredeliti tr­pljenje. Psihiatrična diagnoza daje čustveni bolečini pridih obvladljivosti: vem, kaj se dogaja z menoj, in stroka bo vedela, kaj mi bo pomagalo. To nas je na nek način pripeljalo do skrajnosti – za vsako trpljenje oz. neprijetnost iščemo strokovno opredelitev, kot da (za­hodnjaki) nimamo pravice do neuspehov, bolečin, po­razov, nesreče. Kot da smo pozabili, da so nesreče in bo­lečina sestavni del življenja, da vsemu tehnološkemu napredku navkljub nimamo vsega pod nadzorom. V besedilu Tomislava Zajca Dr. Bradshaw iz leta 1923 za­nika, da je dolgotrajno trpljenje zaradi vojnih travm možno, in simptome pripisuje značajski pomanjkljivo­sti. Dr. Bradshaw pa leta 2023 v pogovoru z Richardom (možem gospe Dalloway) relativizira posttravmatsko stresno motnjo kot popolnoma zahodnjaški koncept, in Richard prikima ter opozori na hiperinflacijo psihiatrič­nih diagnoz: »Danes je vse povod za posttravmatsko stres­no motnjo. Individualno, kolektivno, vseeno.«
Ivana Mandarić, Pisanje kot oblika politične terapije (odlomek)

Na sporedu

26

FEBRUAR

PONEDELJEK

MALA DRAMA

Izven

27

FEBRUAR

TOREK

MALA DRAMA

Izven

Iz medijev

Prikaži vseSkrij
Zapri