Režiser
Tomislav Zajec
Gospa Dalloway
Odrska priredba psihološke in sociološke študije posledic (prve svetovne) vojne
Naslov izvirnika: Gospođa Dalloway
Po motivih romana Virginie Woolf
Krstna uprizoritev
Krstna uprizoritev
Premiera
10. marec 2023
Mala Drama
Trajanje:
80 minut, brez odmora
Roman Gospa Dalloway je eno tistih literarnih del, ki so napovedala novo dobo evropskega romana. Napisan leta 1925 izrisuje senzibilnost modernega človeka in krizo zahodne civilizacije. Virginia Woolf v njem opisuje velemestni dan pet let po koncu prve svetovne vojne, ki je v temelju zaznamovala tako njo samo kot njene literarne osebe. Kljub navidezni lahkotnosti vročega poletnega dne, ko Clarissa Dalloway pripravlja domačo zabavo, se odzven vojne vedno znova vriva v njene misli, v zamišljenost Petra Walscha, v celovito doživljanje Septimusa Smitha … Slednji nosi še posebej intenzivno izkušnjo vojne, ki se je nikakor ne more znebiti, in se zato naposled odloči za samomor. Tega je pisateljica sprva namenila Clarissi, vendar se je pozneje premislila – zdi se, da je naslovna junakinja, kot jo tudi v spremni študiji k slovenskemu prevodu romana označi Rapa Šuklje, resnična ustvarjalka sožitja in bo še naprej spletala številne vezi med ljudmi, kar je neskončno težje kot reševanje konflikta z nasiljem. Obsodba nasilja je implicirana v Gospe Dalloway, v kateri Virginia Woolf izpiše natančno psihološko in sociološko študijo posledic vojne. Z inovativno stilno tehniko vpeljuje močne slike, ki priklicujejo nespremenljivo, a vselej prisotno preteklost, obenem pa v številnih slikovitih opisih raziskuje možnost upanja in lepote.
Večkrat nagrajeni hrvaški dramatik in dramaturg Tomislav Zajec v svoji Gospe Dalloway raziskuje globino posameznih povedi ter prek njih vstopa v dramske like, situacije in čas. Njegova dramska priredba bo spregovorila o kontradikcijah takratnega kot tudi našega časa, neuresničenih hrepenenjih in večnih iskanjih smisla.
Eva Kraševec
»Zdaj bi o komer koli na tem svetu nikoli več ne rekla, da je to ali da je ono. Počutila se je zelo mlado, hkrati pa nedopovedljivo staro. Prodirala je skozi vse kakor nož, hkrati pa je bila zunaj in gledala.«[1] (Gospa Dalloway, v prevodu Jožeta Udoviča.) Vstop v svet gospe Dalloway je vstop v kompleksne, večplastne, včasih kontradiktorne, vsekakor pa nenehno spreminjajoče se odnose človeka samega s seboj, s svojo družbeno in bivalno okolico, z velikimi sodobnimi in zgodovinskimi dogodki, z napredkom in nazadnjaštvom sveta. Tokovi misli in čutnih zaznav se vzpostavijo in stečejo, dobijo pritoke in prizvoke, skačejo iz enega v drugega, se znajdejo v mrtvih rokavih ali nenadnih odtokih, delijo na manjše potoke in posluhe ali združujejo v silnejše veletoke pogledov in dotikov, dokler se ne izgubijo v razširjeni delti vseh naenkrat, prepletenih v nikoli mirujočo človeško družbo. Skorajda sto let star roman je nenavadno sodoben, vzporednice globalnih katastrof – vojne, pandemije – in njihovih težkih posledic, tudi takrat, ko so »uradno« zaključene, se dopolnjujejo s temami osamljenosti, ki nam je neznosno znana danes, vsem neizbežnega staranja in občutka nezmožnosti procesiranja vseh »hiper«-dogodkov okoli nas (pogled nam kradejo vedno hitreje bližajoči se nevihtni oblaki podnebnih sprememb), hkrati pa vdajanja človeški naravi, ki lahko znotraj še tako svetovne krize najde trenutke nečimrnosti, radodarnosti, samozaverovanosti, veselja, zavisti, pomilovanja, zrenja v male in velike singularnosti. Skozi poetični jezik Tomislava Zajca postavljamo na oder – ob vsem brenčanju, zvonjenju, prskanju, hohotanju, migotanju, lesketanju in nenehnem stremljenju sveta okoli nas – Virginijino in Clarissino ogledalo, v katerem skupaj z njima ugotavljamo, da je »zelo zelo nevarno živeti, pa čeprav za en dan« …
Peter Petkovšek
Iz gledališkega lista
Kako je danes, ko se piše leto 2023, torej natanko sto let po tem, ko je Virginia Woolf poslala gospo Dalloway po rože in Septimusa v smrt? Prestali smo pandemijo in se zbudili v vojni na evropskih tleh. Še vedno morajo nekateri umirati, da bi se stvari nadaljevale, nekateri pa želijo pozabiti. Na Zahodu živimo v družbi izobilja, življenje nikoli ni bilo lažje – lahko kupujemo rože in prirejamo zabave. Ampak nad nami, kot Damoklov meč, nenehno visi grožnja glede novih virusov, svetovne vojne, novih inflacij, bankrotov in nove vélike depresije, segrevanja planeta in izumrtja homo sapiensa. Življenje nikoli ni bilo lažje, hkrati pa imamo poplavo histerije, samo da danes operiramo z drugimi nazivi – anksioznost, depresija, izgorelost, posttravmatska stresna motnja, bipolarna motnja ipd. Imamo definicijo trpljenja ob travmatičnih dogodkih in to trpljenje ni več stigmatizirano, ne govorimo o trčenih ženskah in značajsko pomanjkljivih moških. Danes vemo, da je vsakdo, ki je izpostavljen katastrofičnemu, grozečemu, izrazito bolečemu dogodku (ali ponavljajočim se travmatičnim dogodkom), dovzeten za razvoj disfunkcionalnih prilagoditvenih mehanizmov. Pravzaprav so nam diagnoze v olajšanje, ker nam omogočajo osmisliti in opredeliti trpljenje. Psihiatrična diagnoza daje čustveni bolečini pridih obvladljivosti: vem, kaj se dogaja z menoj, in stroka bo vedela, kaj mi bo pomagalo. To nas je na nek način pripeljalo do skrajnosti – za vsako trpljenje oz. neprijetnost iščemo strokovno opredelitev, kot da (zahodnjaki) nimamo pravice do neuspehov, bolečin, porazov, nesreče. Kot da smo pozabili, da so nesreče in bolečina sestavni del življenja, da vsemu tehnološkemu napredku navkljub nimamo vsega pod nadzorom. V besedilu Tomislava Zajca Dr. Bradshaw iz leta 1923 zanika, da je dolgotrajno trpljenje zaradi vojnih travm možno, in simptome pripisuje značajski pomanjkljivosti. Dr. Bradshaw pa leta 2023 v pogovoru z Richardom (možem gospe Dalloway) relativizira posttravmatsko stresno motnjo kot popolnoma zahodnjaški koncept, in Richard prikima ter opozori na hiperinflacijo psihiatričnih diagnoz: »Danes je vse povod za posttravmatsko stresno motnjo. Individualno, kolektivno, vseeno.«
Ivana Mandarić, Pisanje kot oblika politične terapije (odlomek)
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Virginia Woolf/Clarissa Dalloway
Glas 1/Septimus Warren Smith
Glas 2/Richard Dalloway
Glas 3/Rezia Smith
Glas 4/Dr. Bradshaw
Glas 5/Peter Walsh
Glas 6/Sally Seton Rosseter
Glas 7/Evans
Na sporedu
Iz medijev
seestage.org, 3. april 2023, Živa Kadunc
delo.si, 2. april 2023, Lucijan Zalokar
radiostudent.si, 20. marec 2023, Matija Pohorec
veza.sigledal.org, 13. marec 2023, Kaja Novosel
delo.si, 11. marec 2023, Nina Gostiša
365.rtvslo.si, Ocene, 11. marec 2023, Tadeja Krečič
ars.rtvslo.si, 11. marec 2023, Staša Grahek
365.rtvslo.si, Kultura, 10. marec 2023
365.rtvslo.si, Svet kulture, 10. marec 2023, Žiga Bratoš
rtvslo.si, 10. marec 2023, P. G.
sta.si, 10. marec 2023, tv/jvo
dnevnik.si, 10. marec 2023, Gregor Butala
film-mag.net, 10. marec 2023
val202.rtvslo.si, Proti etru, 9. marec 2023, Nina Zagoričnik
si21.com, 9. marec 2023
sta.si, 8. marec 2023, tv/jes
si21.com, 1. marec 2023
si21.com, 16. februar 2023
Prikaži vseSkrij