Figurae Veneris Historiae bi lahko imenovali tudi »ljubezen v času vojne«, kajti tako kot nasilje ima tudi ljubezen več obrazov, Eros in Tanatos se med vojno še posebej prežemata. In čeprav vojna erotiko najpogosteje spreminja v pornografijo, gon po preživetju ne vodi samo v zlorabljanje in ubijanje sovražnikov temveč tudi k iskanju stika, bližine in topline. Človek je razpet met obojim, še posebej, kadar je neusmiljeno vržen med politiko in zgodovino, kot je to v dramah Stefanovskega pogosto. Stefanovski tudi pogosto na tega ubogega človeka gleda s črnohumorno distance, s katero je laže prenašati sarkazem sveta in človekovo absurdnost v njem. Vojna je mašinerija, njeno gorivo pa so ljudje, njihove izgubljene, skrivenčene duše in bolna, okužena in pohabljena telesa. Vojna je kolektivna usoda, ne prizanaša nikomur, posameznik je v njej nemočen, a vendar v njegovi individualni reakciji, v njegovi »odločitvi za ljubezen« tlijo potencialne možnosti za mir. Igra Stefanovskega spominja na velika platna Hieronima Boscha: v globalni grozi njegovih podob se skriva nešteto slikovitih podrobnosti, ki vzbujajo presenečenje in smeh in odpirajo neslutene prostore groteske in absurda. Paradoksi človekove usode spominjajo na tiste gledalce Straussove frivolne operete Netopir, ki so 28. julija 1914, kot v igri navaja Magnus, mislili, da je vojna napoved samo del predstave.

Darja Dominkuš, Posiljena Evropa (odlomek)