V igri Jonathana Spectorja Eureka smo priča sestankom sveta staršev na kalifornijski zasebni šoli. Prisotni izvajajo vratolomne jezikovne akrobacije, da bi v skladu s politiko šole v vsakem trenutku ohranili politično korektnost in skrajno vključevalnost, vendar pa se izkazuje, da pretirana tolerantnost očitno maskira dejansko nestrpnost. Pred nami se v premišljeni komedijski pisavi bojujeta obe plati tako imenovane woke ideologije: resno mišljena aplikacija strpnosti in odprtosti in hkrati nekritična in pretirana uporaba, ki vodi v vsebinsko izpraznjenost in absurd. Čeprav je Eureka v veliki meri komedija, pa na podlagi trenutnih političnih sprememb izpade tudi kot grenka žalostinka za poskusom tolerance, ki se prepogosto ne zna izogniti žaganju lastne veje.