Cement je ena največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike. Gleb Čumalov se po nekaj letih državljanske vojne po oktobrski revoluciji vrne domov, kjer se znajde v tovarni cementa, ki kljub visokoletečim revolucionarnim maksimam sameva sama, prazna in nedelujoča. Njegova vrnitev domov je tudi vrnitev k ženi in njunemu otroku. Toda žena mu ne vrača poljubov in objemov. Zaljubljena je drugam: njena ljubezen je zdaj Revolucija, njeno telo in srce sta zapečatena, njun otrok pa zaradi lakote kmalu mrtev. Glebov cilj je od tega trenutka dvojen: prepričati novo oblast, da lahko ljudje/delavci sami ponovno usposobijo tovarno, ki lahko dela in proizvaja še več in bolje kot prej, ter ponovno pridobiti srce svoje žene.
Cement je ljubezensko pismo nekemu trenutku preloma, rezu med obstoječim in radikalno novim, naslikano z brutalno surovo silo in mrakom, ki skozi celotno pisavo neizprosno izpričuje vero, da vse to je in mora biti, ne glede na grozljive izpeljave, in da je naša prihodnost, prihodnost človeštva, točno ta prelom ali pa … je sploh ne bo.
Ves svet je stisnjen v odnos med Odisejem – Glebom Čumalovom, ki se po državljanski vojni kot zmagovalec vrne domov k Penelopi – Daši Čumalovi. Namesto prazne tovarne, kjer iz betonskih zidakov raste trava in se pasejo koze, je dom: hiša, ki se izrisuje kot fatalno tuje, »das Unheimliche«. Namesto množice delavcev, revolucionarjev, aparatčikov, kozakov, izdajalcev, fanatikov, fantastov sta le mož in žena ter prostor med njunima telesoma in besedami. Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo. Gledamo eksplozijo komunistične revolucije, identitetne in spolne politike, razrednega boja, feminizma, zgodovinskih opolnomočenj in ekonomske emancipacije na prizorišču zakonske spalnice in kuhinje. Kot da se vsi politični boji začnejo na koži in se brutalno zarivajo in preizkušajo odpornost ženskega telesa. Kot da zgodovina 20. stoletja najde svoje pravo prizorišče – prostor sape med usti njega in nje.
Sebastijan Horvat