V zgodnjem dramskem opusu Dušana Jovanovića komedija Življenje podeželskih plejbojev ali Tuje hočemo – svojega ne damo na prvi pogled nekoliko izstopa, saj dokaj zvesto ohranja formo komedije; poleg tega pa se celo naslanja na predlogo, na delo z naslovom Trije rogonosci neznanega avtorja, ki spada v tradicijo commedie dell’arte. Plejboji so bili napisani leta 1972 na krilih seksualne revolucije in pomladi ’68, a tudi pod vplivom razmer v tedanji Jugoslaviji, na katere se je odzvala tedaj najmlajša generacija ustvarjalcev. V dramatiki so bili to na primer Jesih, Rudolf in seveda Jovanović. V njihovih delih se je izpostavil nov fenomen, ki ga je Taras Kermauner poimenoval ludizem; nastopil je kot svojevrsten odgovor na »težke« teme prve povojne generacije. Zanj je značilna popolna odvezanost od vsakršnega iskanja smisla, odgovorov ali rešitev človekove eksistencialne stiske. Sprejema stvari takšne, kot so, in se, namesto da bi si belil glavo z iskanjem izhoda iz stiske, raje prepusti toku dogodkov v sproščeni igri.
Vse to velja tudi za Življenje podeželskih plejbojev. Gre za vrtinec radožive erotike, mladosti, nebrzdane sle, ki se nikoli ne zasiti. A v podtonih je začutiti tudi izpraznjenost, puhlost in egoizem družbe, ki se nenehno peha za užitki. Danes, štirideset let po letu ’68, je ta izpraznjenost in brezciljnost še veliko bolj akutna. Kot vse druge revolucije, je tudi seksualna začela žreti lastne otroke. Erotična osvoboditev se je izkazala le za še en korak v popolno breztemeljnost in odvezanost od vsakršnih načel, norm, s tem pa tudi odgovornosti. Podeželski plejboji tako na trenutke delujejo kot povsem brezčutni seksualni stroji, praznino absolutne svobode si skušajo zapolniti s seksom, ki prerašča v obsesijo, tako značilno za današnji čas, ko smo že malodane vsi od nečesa odvisni – naj bo od mamil, dela, alkohola, interneta, zdravega življenja ali pa, seveda, seksa.