Je mogoče življenje urediti po vnaprej pripravljenem načrtu? Z natančno premišljenim ravnanjem doseči srečo? In to srečo, ki se bo izpolnila v sladkem sožitju z drugim/drugo?
Molièrov Arnolf misli, da ve, kje tiči poglavitna nevarnost za srečo slehernega moškega: v ženski in njeni nezvestobi. Domišlja si, da ve tudi, kako se je temu mogoče izogniti: sam si bo izšolal ženo (pravzaprav, skrbno bo bdel nad njeno vzgojo, katere poglavitni smoter je popolna nevednost in nepoznavanje sveta). Pa bo ta ženska res sledila njegovim željam? Prav takrat, ko je prepričan, da povsem obvladuje svojo sedanjost in prihodnost, se izkaže, da mu je prav vse – vključno z njegovimi čustvi – ušlo iz rok.
Morda bi se utegnilo zazdeti, da je vprašanje moškega nadzora nad žensko po stoletju, zaznamovanem s feminizmom, že zastarelo. A Molière ga je pognal skoz komedijski brio, katerega ostrina je tudi danes živa. V času nastanka (1662) je Šola za žene sprožila neizmeren škandal, bučne spore med navdušenimi in zgroženimi, nad katerimi se je veliki komediograf zabaval še v nekaj naslednjih igrah. In dosegla uspeh pri publiki, kakršnih gledališka zgodovina pozna le malo. Vse do danes je ostala živa njena gledališka bravuroznost. Z njo pa silovita smešnost vprašanja (ki je na trenutke tudi tesnobno mučno), kdaj se skrajna racionalnost prevesi v norost. In z njo v teatralnost.